Naša pešpot se je začela pod planino Pečana, od koder smo v dobri uri dosegli Krekov dom na Ratitovcu. Žal s sicer enim izmed najlepših razgledov v naših planinah ni bilo nič, ker nas je zagrnila megla. Pa kaj za to, mi smo veseli vstopili v kočo in se pogreli s toplim čajem. Na poti navzdol smo kmalu predrli megleni klobuk, in toplo sončece nas je grelo na poti preko Altemaverja do Zgornjih Danj. Ker pa si »lačen ful drugačen«, smo to nevarnost pravočasno preprečili »Pri Macesnu« v Sorici, kjer sta nas čakala dobra jota in jabolčni zavitek.

Jasno je, da mi ne sodimo med planince, katerih zadovoljstvo bi bili le hrana in pijača. Zato smo se v nadaljevanju z navdušenjem predali kulturi in umetnosti. Sledil je obisk Groharjeve hiše v Sorici. Naš veliki impresionist Ivan Grohar se je tukaj rodil 15. junija leta 1867. Vodnik po muzeju, gospod Miro Kačar, nam je povedal veliko zanimivega o njegovem življenju in delu. Morda nam je manj znano, da je bil Grohar prvih deset let cerkveni in nato realistični slikar in da je te stvaritve dokaj uspešno prodajal, a je žal izkupiček prav hitro skopnel v družbi s prijatelji. Njegovih poznejših impresionističnih umetnin pa tedaj še niso prav razumeli in pravzaprav niso vedeli, kaj bi z njimi, zato se je zaslužek ustavil, in naš veliki impresionist je leta 1911 umrl reven, za jetiko, star 44 let.

Nato smo se preselili v gornje nadstropje, kjer nas je naš vodnik seznanil z glasbeno umetnostjo, in to ne na teoretičen, pač pa na praktičen način. Počasi nas je vpeljal v orkestralno glasbo in nam razložil, kaj pomenijo v orkestru ritem, akordi in melodija. Iz minute v minuto nas je bilo več opremljenih z različnimi inštrumenti, tako da smo na koncu »zelo ubrano« zaigrali kot 40-članski tolkalni orkester. On pa je zraven raztegnil še harmoniko. Bilo je prav zabavno. Še nadstropje višje smo spoznavali likovno umetnost. Tudi temu predavanju smo pozorno prisluhnili in dobro bi bilo, da bi ga slišal marsikateri pedagog, kajti med drugim smo izvedeli tudi to, kako moraš otroka navdušiti in ne zatreti pri njegovem ustvarjanju, četudi ne spada med najbolj nadarjene. V tej hiši smo preživeli kar dve uri in minili sta, kot bi mignil.

Vsake pravljice pa je enkrat konec in pade v lonec. No, mi smo padli v avtobus, ki nas je po razgibani, lepo jesensko obarvani pokrajini prek Petrovega Brda, Zalega Loga, Davče, Hotavelj in Gorenje vasi varno pripeljal iz planinskega raja do rodnega kraja.

J. Trobec Gračanin