V četrtek, 14. septembra 2023, smo se horjulski
upokojenci odpeljali z avtobusom do Prekmurja in Porabja na Madžarskem. Jutranji
dež nam je ponujal slabo vremensko popotnico, ki pa se na srečo ni zgodila. Predsednik
Matko Zdešar nas je že od samega začetka seznanjal z vsemi zgodovinskimi in
geografskimi dejstvi, vse do prihoda na Madžarsko, kjer se nam je v Gornjem
Seniku pridružila vodička Nikoleta. Pot
nas je vodila najprej v Porabje, zaznamovano z »železno zaveso«. Ime je
dobila zaradi močno varovane meje med Madžarsko in takratno Jugoslavijo, ki so
jo pred mnogimi leti varovali tudi naši predniki. Gornji Senik je v Porabju največji kraj izmed sedmih slovenskih vasi na Madžarskem.
Zaznamuje ga cerkev sv. Janeza Krstnika, ki smo si jo tudi ogledali. Z
zanimanjem smo poslušali opis življenja v sedanjosti in preteklosti. Sledil je
ogled spominske hiše Janoša Kuharja.
Nekoliko
severneje leži kraj Monošter. Tu smo si ogledali tretjo največjo baročno
cerkev na Madžarskem. Temeljni kamen je bil položen leta 1748, končno baročno podobo pa je
dobila leta 1779, torej so jo gradili tri desetletja. Cerkev ima največji zvon
v zahodni Madžarski, ki tehta 4 tone. V njej občasno mašujejo tudi slovenski
duhovniki.
Monošter je poznan tudi po samostanu, v katerega so se leta
1183 vselili menihi cistercijanci. Menihi naj bi nudili pomoč lokalnim
kmetom in naselili redko poseljeno območje z novimi ljudmi, vendar zgodovina
piše, da je prihajalo tudi do zlorab in nepravilnosti. Menihe so leta 1550 zaradi
vdora Turkov preselili v utrjen grad, vendar so se želeli čez čas izseliti, kar
pa jim niso dovolili. Menihi so se leta 1748 vselili v napol dokončano stavbo,
ki pa jo zaradi pomanjkanja denarja niso dokončali in je zato ostala zgrajena
samo polovica samostana.
Bili
smo v muzeju Avgusta Pavla v Monoštru, ki med seboj povezuje
Slovence in Madžare in vsak četrtek objavi skupni list »Porabje«.
Sledilo
je odlično kosilo v lokalnem gostišču. Obrnili
smo se nazaj proti Sloveniji in v kraju Števanovci obiskali že zgoraj
omenjeni muzej »Železne zavese«. Na
Goričkem smo se ustavili na eko-socialni Kmetiji Korenika in v bližnji
oljarni. Kmetija
zaposluje okoli 50 težje zaposljivih oseb. Prireja razna predavanja in
praktične delavnice za vse starostne skupine ter prodaja svoje izdelke, ki smo
jih lahko tudi kupili. Postregli so nam z odličnimi domačimi sladicami in s
pijačo. V bližnji oljarni pa smo lahko okusili njihovo pristno domače bučno in
sončnično olje, domač kruh in dobro vino. Seveda smo kupili tudi nekaj
njihovega olja.
Prevzeti
od vseh doživetij in vtisov smo se zadovoljni odpeljali proti domu. Zahvalili
smo se predsedniku Matku in njegovi ekipi za več kot odlično organiziran in
voden izlet in si obljubili, da bomo, če nam bo le zdravje dopuščalo, s takim
prijetnim druženjem še dolgo nadaljevali.
Olga Gabrovšek
