Srednješolskega pobega se verjetno še vedno dobro spominjaš. Kaj ti je tedaj rojilo po glavi?

Leta 2005 sem imel cel kup težav v šoli. Na marčevski petek so starši prišli z govorilnih ur – seveda s slabimi vtisi – in takrat mi je prekipelo. Napisal sem poslovilno pismo, da me ne bodo nikoli več videli, v največji nahrbtnik spravil obleko, spalno vrečo, klarinet in drugo ter se v soboto zjutraj odpeljal s kolesom proti Planici, kjer so bili tisti konec tedna smučarski poleti. V Kranjsko Goro sem prišel v soboto zvečer, nato prenočil kar pod stopnicami enega od blokov in naslednje jutro odrinil proti Planici. Tam sem ugotovil, da nimam dovolj denarja za vstopnino. Rešil me je klarinet. Pred seboj sem namreč videl vstopati godbo iz Gorij v narodnih nošah in prešinilo me je: varnostniku, ki je pregledoval karte, sem pojasnil, da sem godbenik, a da sem nošo pozabil. Pokazal sem mu klarinet, on pa me je brez pomisleka spustil naprej. Po poletih sem se lačen odpravil nazaj v Kranjsko Goro, na kosilo v eno od tamkajšnjih picerij. Tu pa se je zgodba začela razpletati: plačilo s kartico je bilo zavrnjeno, zato sem v solzah zbežal, kakor hitro sem lahko. Zatekel sem se v hotel, kjer pa so me kmalu našli policisti in me odpeljali na postajo. Tja so prišli starši in me odpeljali domov. Med vožnjo nismo veliko govorili. Kasneje smo se tako s starši kot tudi z učitelji pogovorili, tako da sem drugi letnik srednje šole opravil brez popravnega izpita.

Kako danes gledaš na takratno dogajanje?

Lahko rečem, da sem imel srečo, da se je končalo, kot se je. Sicer pa ne gledam na celotno zgodbo kot na nekaj tragičnega. Iz nje sem se veliko naučil.

S projektom Bodimo Prijatelji ta dogodek, ki bi ga morda marsikdo raje potlačil, obešaš na velik zvon. Zakaj?

Že pred časom so mi prijatelji predlagali, naj organiziram obletnico. Sprva je bilo vse skupaj mišljeno kot kolesarski izlet s prijatelji do Kranjske Gore. Nato pa so začele padati ideje in nastal je ta velik projekt. Namen je, da opozorim na težave mladih in manj mladih, ki so pobegnili ali pa vsaj razmišljali, da bi na ta način pobegnili od težav. Da opozorim na to, da se ljudje danes premalo pogovarjamo med seboj.

Kaj vse se bo dogajalo 28. junija na relaciji med Horjulom in Kranjsko Goro?

Pogovori še potekajo, saj je idej veliko, a za zdaj je slika taka: zjutraj ob 8. uri se bo vse skupaj začelo z otvoritvijo v Horjulu. Tu bo parada in nastop vrhniškega pihalnega orkestra, katerega član sem že več kot 15 let, hkrati pa bodo potekale še zadnje prijave za kolesarje. Start bo ob 9. uri. Kolesarjenje bo potekalo iz Horjula pa potem čez Lučine, Gorenjo vas, Škofjo Loko, Kranj in Bled vse do Kranjske Gore. To je enaka pot, kot sem jo ubral pred desetimi leti. Naj dodam še, da načrtujemo tudi bogat spremljevalni program. Dogovorjeni smo, denimo, da se nam bodo v Mojstrani pridružili kolesarski starodobniki.

Koliko časa boste torej vrteli pedala?

Skupna dolžina poti je približno 120 kilometrov, vmes pa sta predvidena dva postanka za malico. Predviden čas kolesarskega izleta je osem ur, torej bomo v Kranjsko Goro prišli okrog petih popoldne. Sam sem pot preizkusil pred tedni in jo premagal brez večjih težav, kljub temu da ne kolesarim veliko.

Če se vrneva k programu: kaj se bo dogajalo na cilju?

V Kranjski Gori bodo cel dan potekale različne aktivnosti, ki se bodo zaključile z večernim koncertom. Na tem bodo nastopali ansambla Čepon in Jureta Zajca, bluegrass skupina Stopinje, glasbena skupina D'Zombies, glavni gostje pa bodo člani rock skupine Big Foot Mama. Ambasadorji projekta so med drugimi košarkar Rašo Nesterović, nogometaš Sebastjan Cimerotić, plavalec Darko Đurić ter frontman skupine Big Foot Mama Grega Skočir. Naj poudarim, da bo dogodek v vsakem vremenu. V primeru dežja bo prireditev v športni dvorani Vitranc v Kranjski Gori.

Dogodek ima tudi dobrodelno noto.

Tako je, z zbranim denarjem bomo financirali naš program Vračanje k naravi, ki je namenjen socialno ogroženim mladostnikom in družinam ter mamam samohranilkam. Za ta namen gre denar od prijavnin, ločeno pa bomo zbirali tudi prostovoljne prispevke.

Izletu si torej dodal bogat spremljevalni program. Kdo vse ti pomaga pri organizaciji?

Levji delež organizacije je prevzel Gorazd Rožnik, ki je tudi predlagal, da naredimo projekt v večjem obsegu in z dobrodelno noto. Sam je ustanovitelj Centra Astera, ki se ukvarja z dobrodelnimi aktivnostmi, in ima že izkušnje z organizacijo. Pomoč so ponudili tudi gasilci ter nekateri prostovoljci, te sicer še naprej vabimo v svoje vrste. Tudi kranjskogorska občina in njihova turistična organizacija sta bili takoj pripravljeni sodelovati. Sami so za 28. junij načrtovali zaključek Kekčevih dnevov, dogodka, ki je namenjen otrokom. Na koncu smo se odločili, da oboje združimo, saj gre za podoben namen, in mislim, da je nastal dogodek, vreden udeležbe.

Lahko prihodnje leto pričakujemo ponovitev?

V vsakem primeru. Z Gorazdom sva se že dogovorila, da bo prireditev postala tradicionalna, ker bi rad pomagal pomoči potrebnim.

Za konec še to: se boš tudi tokrat na pot podal s klarinetom v nahrbtniku?

Razmišljam, da bi se na kolo usedel z enako prtljago kot pred desetimi leti. Klarinet pa bom imel vsekakor tudi konec junija s seboj, saj bi radi med potjo tudi kaj zaigrali.

Bi se udeležili izleta?

Prijave bodo možne predvidoma v začetku junija na spletni strani www.bodimoprijatelji.si in na kraju prireditve, eno uro pred začetkom. Vse potrebne informacije v zvezi s prireditvijo – tudi o višini prijavnine, ki v času pogovora še ni bila znana – boste našli na Facebook strani Bodimo Prijatelji. Morebitna vprašanja lahko Gregi pošljete po elektronski pošti bodimoprijatelji@gmail.com ali pa ga pokličete na telefonsko številko 051 623 064 (Grega Čepon). 

Opozorilo: Na delu trase med Gorjami in Mojstrano v kraju Radovna ni asfalta, temveč utrjen makedam.