Avtorica in ena od pobudnic razstave Andreja Kozjek, ki je tudi sicer po profesiji konzervator - restavrator v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani in jo tovrstna vsebina osebno zanima, je povedala, da je z razstavo želela Horjulcem pokazati, kako izjemnega človeka so imeli v svoji sredi, koliko intelektualnega znanja je premogel, predvsem pa jim je želela pobližje predstaviti njegova številna dela, članke, prevode in tudi predmete. Nekaj tega je prispevala sama, veliko jih je na posodo dobila od Janezove sestre Ane Pucihar, precej pa jih je za kratek čas prispeval tudi NUK. Okrog sto eksponatov je bilo razporejenih na tri področja, in sicer prevajalskega, lektorskega in uredniškega. Vse pa si je bilo mogoče ogledati, prelistati, celo prebrati in o njih poklepetati. Poleg zapisov, knjig, revij in člankov so bili na ogled tudi Zupetov novomašni križ, sveča s praznovanja srebrne maše, njegovi portreti, katerih avtor je Janezov brat Krištof Zupet, nekatere nagrade in priznanja ter številne fotografije z različnih dogodkov in praznovanj. Slednje so bile za domače obiskovalce še posebej zanimive, saj so se na njih prepoznavali tudi sami ter obujali spomine na svojega sokrajana, prijatelja, sorodnika, znanca Janeza Zupeta.
Bil je duhovnik, profesor, prevajalec, jezikoslovec, biblicist, urednik, a hkrati izredno preprost in skromen človek, ki je ljubil slovenski jezik in Horjulsko dolino. Od tukaj je šel pridobivat znanje v Ljubljano. Hkrati je študiral na Teološki ter anglistiko in indoevropsko primerjalno jezikoslovje na Filozofski fakulteti. Kaj kmalu je znanje delil med mlade, sprva kot prefekt v Malem semenišču na Srednji verski šoli v Vipavi, kasneje pa kot profesor na Škofijski klasični gimnaziji v Vipavi, in sicer kot učitelj francoščine, angleščine, nemščine in latinščine. Spoznavanje jezikov je bila njegova druga ljubezen, saj je govoril kar štirinajst tujih jezikov, prevajal pa je iz enajstih. Njegovo ime je zapisano pod prevodi najbolj priznanih svetovnih mislecev (B. Pascala, M. Buberja, T. Mertona, S. Kierkegaarda, J. Pieperja, papeža Benedikta, papeža Frančiška in drugih), podpisoval se je pod članke v različnih revijah (Družina, Božje oko, Revija 2000, Kristjanova obzorja idr.) ter sodeloval v uredniškem odboru mednarodne revije Communio, ki mu je v zadnjem zvezku namenila obširen prispevek. Njegovo veličino so prepoznali mnogi, zato je bil prof. Janez Zupet tudi dobitnik številnih prestižnih priznanj in nazivov. Med drugim je že leta 1981, v takrat zelo neugodnih političnih razmerah, prejel Sovretovo nagrado za prevod Pascalovih Misli, čemur je bilo namenjeno posebno mesto tudi na razstavi. Postal je častni občan občin Vipava in Horjul. Za celoten življenjski opus pa ga je Teološka fakulteta v Ljubljani marca letos nagradila z najvišjim priznanjem častni senator.
"Človekova veličina v Božjih očeh se ne meri po tem, koliko je kdo prejel, ampak kaj in koliko je s tistim napravil, dosegel," je dejal v enem izmed intervjujev za revijo Ognjišče msgr. Janez Zupet. Z ogledom razstave pa smo lahko spoznali, kako močno se je Zupet tega zavedal, saj je svoje talente in darove s pridom uporabljal, razvijal in z njihovo pomočjo opravil veliko delo, čemur bodo priča številni rodovi.
Nadja Prosen Verbič
Foto: A. K.
Avtorica razstave se ob tej priložnosti vsem lepo zahvaljuje za številčno udeležbo in sorodnikom za sodelovanje ter pomoč pri postavitvi razstave, s katero so se poklonili izjemnemu Horjulcu.
