Marsikdo se zaradi epidemije koronavirusa sooča z občutki strahu, panike in zaskrbljenosti. Nekaterih je strah okužbe, drugi se bojijo za svojce, tretji se sprašujejo, kako bodo plačali položnice, saj so ostali brez prihodka. Nekateri pa se počutijo tesnobno, ker morajo preživeti večino časa doma.
V tem obdobju je zelo koristno, če se znate spopadati s strahovi in stresom. V kolikor pa vam to predstavlja težave, je smiselno poiskati podporo in pomoč. Skrb preraste v strah in tesnobo, kar je normalno, saj smo se prvič znašli v takšni situaciji. Ko se z nečim srečamo prvič, je naš normalen odziv strah, saj smo negotovi. Tudi mediji s svojim načinom poročanja naredijo svoje in lahko strah ter paniko okrepijo.
In vsa ta nepredvidljiva situacija seveda vpliva tudi na odnose. Mogoče sprva pomislimo, da nam bodo odpovedi različnih dogodkov, druženj in obveznosti dali priložnost, da več časa posvetimo svojim najbližjim, se moramo zavedati, da ni samoumevno, da bomo ta čas zapolnili z mirnim, sproščenim druženjem in opravljanjem del, za katere nam v napornem vsakdanjiku zmanjka časa. Prav nepredvidljiva situacija lahko v odnose vnese veliko stresa in tudi še večje odtujenosti s svojimi najbližjimi.
V tem času je pomembno, da znamo o svojih občutkih govoriti s svojimi najbližjimi. Če smo zaskrbljeni, moramo o tem govoriti na način, da nas bodo drugi lahko razumeli. Verjetno samo pogovor še ne bo umiril strahu, bo pa pomagal, da postane bolj obvladljiv in da nenazadnje spoznamo, da s skrbjo nismo sami. Če pa imamo občutek, da so drugi preveč zaskrbljeni, pa imamo tudi pravico, da smo v tem slišani in razumljeni. Vsak okoliščine doživlja na svoj način in mogoče nam prav ta neprevedljiva situacija daje možnost, da drug drugega spoznamo še v novi luči. Mogoče nam sprva ne bo všeč, kar vidimo, ampak dalo nam bo priložnost, da spet ali pa mogoče celo prvič razvijemo sočutje drug do drugega.
Ne skušajte potlačiti strahu, ampak si dovolite, da ga začutite.
Strah je trenutno močno prisoten, vendar se bo situacija sčasoma izboljšala. Zato je tudi strah začasen. Priporočljivo je tudi izogibanje medijskim vsebinam, ki povzročajo dodatno vznemirjanje. Koristno je, da v tem obdobju ljudje omejijo spremljanje medijev in se posvetijo drugim stvarem, recimo, naj gredo v naravo, pokličejo najbližje in se z njimi pogovarjajo. To je tudi čas za branje knjig. Družine naj igrajo družabne igre, skupaj lahko pečejo in kuhajo. Se pogovarjajo. Ker bodo družine oziroma partnerji sedaj več časa preživeli skupaj v zaprtem prostoru, se bodo pojavili tudi nesporazumi. Zato priporočam več poglobljenih pogovorov, pri tem pa upoštevajmo mnenje druge osebe in pustimo, da vsak izrazi svoje občutke. Če pa se pojavi konflikt, poskusimo najti kompromis.
Vprašajmo se »česa me je strah?« Situacije same, da bomo zboleli oziroma, da bo zbolel kdo od naših bližnjih, nepredvidljivosti …? Po pogovoru mnogi ugotovijo, da strah hrani strah. In da jih postane strah že samega strahu ter misli, ki jih le-ta prinaša. Ko ugotovimo, česa nas je strah, je strah lažje pomiriti. Preusmerimo se namreč v načrtovanje in gremo s tem že v neko akcijo, se aktiviramo za razreševanje vira strahu.
Osredotočimo se na »biti tukaj in sedaj«. Zelo blagodejno vpliva na nas, če svojih misli, občutij ne presojamo in jih ne vrednotimo. Občutke strahu lahko ublažimo tako, da se zavedamo, kje smo v danem trenutku, kaj nas obdaja, kaj vidimo, slišimo.
Ne razmišljajte o omejitvah. Ne obremenjujte se s tem, česa vse ne morete početi, ampak pomislite, kaj vse lahko naredite v tem obdobju. Osredotočite se na to in se lotite dela. Morda boste naredili nekaj, kar ste si že dolgo želeli, pa ste s tem zaradi pomanjkanja časa odlašali.
Obstaja veliko učinkovitih tehnik sproščanja, kot so; tehnike dihanja, postopno sproščanje mišic, meditacija. Uporabite jih. In ne pozabimo na naravo, sprehod nam lahko da en nov vir moči, nov zagon, nas pomiri in tako lažje stopamo novim izzivom naproti. Poskusite biti ljubeznivi, kljub občutkom strahu, nevednosti in nemoči. Svoja čustva namreč prenašate tudi na druge družinske člane, saj se tako sreča kot stres ponavadi množita dalje.
Če se izkaže, da bomo v naslednjih mesecih resnično več časa preživljali doma in v krogu svoje družine, pa moramo biti prizanesljivi predvsem sami do sebe in potem tudi drug do drugega. Res je, da večina vedno znova trdi, da potrebuje več prostega časa in možnosti, da je s svojimi najbližjimi. Res pa je tudi, da tudi ko imamo možnost, da se nam ta želja uresniči, še ne pomeni, da jo bomo znali izkoristiti. Zato mogoče sploh ni prezgodaj, da se že sedaj vprašamo, na kašen način želimo preživeti čas sami s sabo in s svojimi najbližjimi. Svoje osebne želje, si lahko zapišemo, o željah, ki se nanašajo na odnose, pa spregovorimo. Ne pozabimo pa tudi na otroke. Tudi z njimi moramo spregovoriti o situaciji, tudi če sami še nimamo vseh odgovorov. In dajmo jim priložnost, da so tudi oni aktivni v oblikovanju skupnega časa in da so tudi njihova razmišljanja in strahovi slišani.
Urška Jesenovec, mag. zakonskih in družinskih študijev, zakonska in družinska terapija
jesenovecurska@gmail.com, 031544095
