Letošnji izlet v neznano Planinskega društva Blagajana iz Polhovega Gradca je bil svojevrstno zaznamovan. Po številu udeleženih je bil namreč v času nekaj več kot dvajsetletnega predsednikovanja Staneta Dvanajščaka drugi po udeležbi. Vprašanja, kam gremo, so bila tudi tokrat zagonetna. Obiskali pa smo jamo, ki je po okostjih in živalskih vrstah četrta na svetu, in hrib, visok 856 metrov, s cerkvico, ki se po zgodovinskih letnicah povezuje z našo dvorsko cerkvijo. Videli smo tudi jezero z otočkom, na katerem je cerkvica. Noben um, ki se je namenil na ta izlet, vseh teh namigov ni povezal v smiselno celoto. Počasi smo le izvedeli, da gremo v Križno jamo, na njej najbližjo Križno goro in Bloško jezero. Otočec pa je ostal do konca skrivnost.
Pred vhodom v Križno jamo so nas opremili z gumijastimi škornji in svetilkami, kot se za vodno jamo, kakršna je Križna, spodobi. Križna jama je namreč ohranila svojo prvobitnost, v njej ni ne elektrike ne betona. Hodili smo po na videz spolzkih poteh, a ni nič drselo, saj smo imeli škornje z robatimi podplati. Ob poti je na delu poti bučala voda, ki je preglasila glas vodičke, ki je zavzeto podajala splošne in drobne zanimivosti v izvirni domači govorici. Tako je prav. Vsako narečje je enkratno, tako kot je ta jama. S sten so viseli kapniki in bližje tlom drobne črne vrečice – netopirji, ki prespijo zimo v jami. V sivi davnini pa so v tem delu jame, imenovanem Medvedji rov, mirovali jamski medvedi. Najdene medvedje kosti, zraščene z zemljo, smo si lahko ogledali. A ne samo živali, tudi sledovi človeka so v jami. O tem priča najdena keramika v bližini vhoda, v novejšem času pa se je človek v skladu s svojimi razkazovalnimi nagnjenji drugače zaznamoval. Letnice na stenah dokazujejo obisk že leta 1557, zelo lepo viden pa je zapis iz 1834. leta. Jama slovi po jezercih. V tem podzemlju pod Bloško planoto so jih jamarji odkrili 45, na ogled pa jih je 22. Z oddaljenostjo od vhoda se zaradi zahtevnosti ogleda manjša število oseb v skupini; enourni ogled je za skupino 60, daljša 4- in 7-urni ogled pa sta le za skupine do 4 oseb v čolnu (tudi letna omejitev obstaja zaradi varovanja jame, ki je zaščitena).
Da bi spet dosegli povprečje nadmorske višine, smo se povzpeli na Križno goro. Pot se vije v okljukih; z užitkom smo gazili po šelesteči jesenski odeji. Na vrhu je cerkev sv. Ane. Na njenem pročelju so podobe treh križanih, ob Kristusu še dveh razbojnikov. Njuna podoba je prav zastrašujoča, zato smo pogled raje obrnili stran, na slikovito Cerkniško jezero in Lož. Spustili smo se do ljubke vasice Sv. Ana pri Ložu. Na Bloški planoti, še posebej okoli Nove vasi, smo se kot smučarski narod spomnili nekdanjih bloških smučarjev. Po krajši vožnji skozi borove gozdove pa smo dosegli Bloško jezero. Številne upodobitve medvedov in raznovrstnih igral so zaposlile otroke, drugi pa smo potešili radovednost z ogledom brbotalnika v naravnem okolju. Pod tem imenom bi kdo v umetnih bazenih prepoznal džakuzi. Majhne hiške, kjer je mogoče prenočiti, so misli preusmerile v morebitne tukajšnje dopuste. Preden smo se ustavili tam, kjer Bog ven roko moli, kot se reče, smo razkrili še skrivnost otočka sredi jezera. V bližini jezera je namreč ob zasebni hiši zelo majhno jezerce z otočkom in cerkvico na njem. Tako smo se prepričali, da so bile vse točke tega veselega in sproščujočega izleta na prostranih jesensko obarvanih Blokah v skladu z resničnostjo. Tako pa seveda mora biti.
Milka Bokal
