Logo MojaObčina.si

Dobrova-Polhov Gradec

DANES
1°C
-1°C
JUTRI
3°C
0°C
Deli

Prva pisna omemba Suhega Dola

Od leta 1953 je Suhi Dol le zaselek, nima več svojih hišnih številk in torej ni več vas. Cesta skozi kraj ga deli na dva dela. Južni del spada pod notranjsko Občino Dobrova - Polhov Gradec, domačije pa imajo dveh vrst hišne številke: štiri šentjoške in pet planinskih. Severni del je že gorenjski, spada pod Občino Gorenja vas - Poljane, šest domačij pa ima golovrške hišne številke.
Skozi vas je že v najstarejših znanih časih potekala pomembna pot z ljubljanskega Barja v Poljansko dolino. Škofjeloški zgodovinar Pavle Blaznik je v knjigi Škofja Loka in loško gospostvo (1973) v najstarejšem urbarju iz leta 1291 našel zapis vasi Suhi Dol, ki naj bi spadala v žirovsko župo. Zmedlo ga je število hub in prebivalcev. Omenja možnost, da so prištete tudi domačije, ki spadajo pod polhograjsko gospostvo. Ko sem pisal o Suhem Dolu, sem to tudi upošteval. Kazalo je namreč, da je bila Koconova domačija, ki je sestavljena iz dveh hub z blizu sto hektarji zemlje, naseljena že leta 1291, kar sem tudi štel za prvi zapis vasi Suhi Dol v zgodovini. Blaznikova ugotovitev, da Suhi Dol spada v žirovsko župo, me ni motila, saj je bilo v drugih virih navedeno, da je Koconova domačija last žirovske župnije. Zmotilo pa me je domače ime (in priimek) sedanje Koširjeve domačije Suhadolc oziroma pri Suhadolcu.
Običajno je bilo ime vasi povezano s prvim naselnikom oziroma je vas dobila po njem ime. Toda Suhadolca nisem našel v nobenem urbarju, tudi ne v urbarju župnije Polhov Gradec iz leta 1589. Tam ni vpisan niti sosed Sedej, ki spada pod Planino nad Horjulom, sedež pa ima v Suhem Dolu. Takratna pisanja o Suhem Dolu in Suhodovcih (2004 in 2005) sem zaključeval s prepričanjem, da bomo na razlago obstoja vasi, domačij in gospodarjev pač naleteli kdaj kasneje. In to se je tudi zgodilo, zato lahko zdaj zmoto iz leta 2004 popravim. Ko sta dr. Petra Leben Seljak in dr. Lojze Demšar preučevala urbarje za knjigo Dediščina župnije Šentjošt (2013), sta ugotovila, da so za Koširjevo in Sedejevo domačijo plačevali polhograjskim gospodom samo odvetščino (vogtey), prispevek za reševanje sodnih sporov. Torej je bil njun lastnik nekdo drug in ne polhograjski gospodje. Ugotovila sta, da sta bili obe domačiji last župnije sv. Jurija v Stari Loki loškega gospostva. Hkrati pa sta ugotovila, da je bila Koconova domačija, edina suhodolska na gorenjski strani, prebenda župnije Žiri, kar pomeni, da je bila ta župnija njen lastnik. Torej so bile vse tri suhodolske domačije (verjetno) ustanovljene istočasno, malo pred letom 1500, torej blizu dvesto let kasneje, kot je veljalo doslej. Vse tri so bile namenjene materialni podpori župnij. Sedejeva in Koširjeva domačija sta prvič omenjani v urbarju iz leta 1498, Koconova pa leta 1501. Zato smemo odslej navajati za prvo pisno omembo našega Suhega Dola letnico 1498.
Težko je določiti, katera od naštetih domačij je bila naseljena prva, pa tudi pomembno ni, saj gre za razlike nekaj let. Očitno pa je imela Suhadolčeva toliko prednosti pred Sedejevo in Koconovo, da je nastalo domače ime Suhadolc na polhograjski strani. Prvi znani gospodar pri Koconu je bil Štefan Vendit (Vende, Bende, pri Bendetu ipd.), pri Suhadolcu pa je priimek Schnilmais, kasneje Schalmaister, isti kot pri Selevcu v Lučinah na gorenjski strani. Priimek Košir, ki so ga še blizu 150 let zamenjavali s Suhadolcem, je prišel k hiši že pred letom 1660. Tudi ta priimek je prišel s Škofjeloškega. Pri Sedeju je bilo vse leta vpisano le ime gospodarja (Tomaž, Jurij, Jernej) s pripisom "u Suchimdol", šele leta 1698 je vpisan Matija Sedej, ki je prinesel k hiši tudi domače ime. Sedeji so bili najbolj poznani na Žirovskem, tja pa so (verjetno) prišli s Tolminskega. Oba priimka oziroma domači imeni kažeta na tesno povezanost z loškim gospostvom. Ni izključeno, da je prvotna meja med obema gospostvoma potekala po južni strani obeh domačij, torej od Glavta pri Lavrovcu vse do vrha grebena med Zamejo na Planini in Suhim Dolom in da je do dokončne razmejitve prišlo nekoliko kasneje. Ta meja teče sedaj po sredi Suhega Dola in se od sredine šestnajstega stoletja ni več premikala ne na eno ne na drugo stran. Poteka po stari poti, imenovani tudi cesta, po kateri so kmetje vodili svoje črede iz koroške župe na Loškem (desni breg Poljanske Sore, mejila je na polhograjsko gospostvo severno od Črnega Vrha in Planine) na poletno pašo v Hlevni Vrh, ki je tedaj spadal v žirovsko župo loškega gospostva.

Leben Seljak in Demšar sta uspela pojasniti tudi zadrego v zvezi z umeščanjem Suhega Dola v najstarejših dveh škofjeloških urbarjih iz let 1291 in 1318. V tistem času je bil namreč Suhi Dol zaselek vasi Osojnica, zahodno od Žirov. Tam je ime počasi, že pred letom 1500, izzvenelo, uveljavilo pa se je za ozemlje, ki je bilo na začetku še neposeljeno, kjer je sedaj naš Suhi Dol. Ime je nastalo zaradi odsotnosti studencev na sorazmerno obsežnem zemljišču. Najbližji studenec je na vzhodni strani onkraj Planine, na jugu od Jureža proti Butajnovi, na zahodu blizu šentjoškega Potoka, Glavta in Golega Vrha, na severu pa sta dva presihajoča studenčka v bližini lučinske cerkve, kjer pa voda ponikne vsako poletje. Tako so vse suhodolske domačije imele za napajanje živine luže, za druge potrebe pa kapnico. Tako je ostalo vse do leta 1855, ko je umni Koconov gospodar Jernej Bogataj izpod Golega Vrha pripeljal vodo po lesenih rorih iz studenca, ki je oddaljen skoraj en kilometer. Voda je neprekinjeno tekla v veliko korito sredi vasi. Tam so jo zajemali in nosili ali vozili v kuhinje, napajali živino in drobnico, prali perilo, se umivali po mlačvi. Tam so se zbirale vaške ženske in klepetale ...

Zaradi križanja cest iz različnih smeri je Suhi Dol vrisan na večini kart nekako do merila 1 : 370.000. Od leta 1953, ko je izgubil svoje hišne številke, besedo dol pišejo z malo začetnico. Postal je torej zaselek, a domačini se ne damo in ga še vedno pišemo z veliko. Tu so še vedno hišne številke treh sort: šentjoške, planinske in golovrške, kar povzroča nemalo težav pri iskanju pravega naslovnika. Tudi se ne zdi čudno, da v Suhi Dol redno prinašajo pošto z dveh strani, s šentjoškega in lučinskega konca. Zmedo smo vsaj nekoliko rešili s pregledno tablo pred križiščem cest, ki je delo akademske slikarke Anite Klančar.


Tone Košir

Všečkaj objavo

Oceni objavo

Število glasov: 0

Oglejte si tudi

Komentarji

Za komentiranje se morate prijaviti.
Na ta prispevek še ni komentarjev. Bodi prvi!