Vsaj za dve politiki smo lahko prepričani – torej za evropsko in za lokalno, da bosta zdržali celoten mandat. Državnozborska pa nas zna ponovno poklicati, da predčasno povemo svoje mnenje.
Strokovnjaki javnega mnenja nas komaj mesec dni po nastopu nove vlade že opozarjajo, da narašča razočaranje nad novo slovensko vlado. Sprašujem se, kako je to možno. Kako lahko nova vlada razočara svojega volivca že po enem mesecu? Saj še ni sprejela enega zakona, kaj šele reforme ... No, morda ravno zato.
Je pa hitro razočaranje na neki način razumljivo. Če se ekspresno navdušiš nad politično stranko, ki nastane mesec dni pred volitvami, očitno verjameš, da je državo možno reformirati brez reform. Ali povedano drugače: da je pot mogoče prehoditi po bližnjici. Ko pa ugotoviš, da je izbrana »bližnjica« še vedno samo pot in da jo moraš kljub drugačnim obljubam na koncu tudi (sam) prehoditi, te hitro prevzame razočaranje. Recept? Kar se hitro ogreje, se tudi hitro shladi, zato je primerneje posegati po receptih, ki so že preizkušeni v praksi in bodo ostali del politične ponudbe tudi v prihodnosti.
Je pa ob vsem tem političnem vrenju v državi nekaj gotovega. Naš pravni in družbenopolitični red bomo morali bistveno poenostaviti. Manj prepovedovati in manj definirati posamezne postopke, a hkrati okrepiti nadzor nad izvajanjem teh postopkov. Življenje je dandanes tako zakomplicirano, da ga mora država in predvsem politika poenostavljati, ne pa dodatno zapletati v birokratske postopke.
A najprej mora politika začeti pri sebi. Vzemimo primer sestavljanja slovenske vlade. V slovenski politiki je vse preveč mrtvega teka. Pred vsakimi volitvami in po njih imamo v celotni državni administraciji prosti tek. Se še spomnite, kdaj je prejšnja vlada prenehala z delom? Sredi marca, ko si je ljubljanski župan Janković ponovno zaželel državne politike, nekdanja premierka Bratuškova pa se je že tedaj začela ogrevati za dobro plačano službo v Bruslju. Vlada je razpadla in prenehala sprejemati odločitve. Delo na ministrstvih in v parlamentu je zastalo, vsi so bili v stanju pripravljenosti na nove volitve in nov politični razrez. Sledile so volitve in nova vladna večina. Kljub rekordni zmagi levih političnih sil se je koalicijsko usklajevanje in kadrovsko kupčkanje zavleklo pozno v september. Prva vsebinska redna seja državnega zbora je tako sklicana šele v tednu med 17. in 21. novembrom. To pa je natančno 8 (!!!) mesecev po tem, ko se je dogajanje na vladnopolitični ravni ustavilo. V letu 2014 bo imela tako Slovenija od predvidenih dvanajst mesecev polno opravilno vlado samo štiri mesece!
V Slovenski demokratski stranki smo prav zato, da bi se izognili takšnemu zavlačevanju in skrajšali prosti tek, predlagali nabor ustavnih sprememb, ki bi bistveno pospešile sestavo nove vlade. Na kratko, ne želimo maratonsko dolgih postopkov glasovanja o mandatarju in nato ločeno o posameznih ministrih, ampak bi vse naredili v enem koraku. Mandatarju bi s tem dali tudi proste roke pri izbiri ministrov, ki bi jih lahko v primeru neizpolnjevanja načrtov hitreje zamenjal, ne da bi pri tem tvegal glasovanje ali vladno krizo. Gre za pomik v nekakšen kanclerski sistem, kot ga poznajo v Nemčiji. In če tam deluje brez težav, zakaj bi bili mi nekaj posebnega? Upamo, da bo vladna večina podprla predlog. Čeprav ga predlaga opozicija.
V novi koalicijski pogodbi je vlada zapisala zavezo o uravnoteženju javnih financ, finančni minister pa je to zavezo večkrat ponovil v pogovorih s tujimi finančnimi institucijami. To zbuja optimizem, kajti zdi se, da je besedna zveza »uravnoteženje javnih financ« končno tudi v Sloveniji dobila domovinsko pravico. S tem bi dosegli bistven napredek glede na leto 2012, ko je ta besedna zveza spravila na cesto sindikaliste in še marsikoga drugega. Glede na to, da finančni minister Mramor javno opozarja tudi na naraščajočo zadolženost (zadolženost Slovenije glede na BDP je v samo šestih letih narasla z 22 na več kot 80 %), obstaja realno upanje, da se bo v ne tako oddaljeni prihodnosti tudi besedna zveza »toliko zapraviš, kot zaslužiš« lahko uporabljala v javnem diskurzu brez kakšnih posebnih sankcij za politika, ki jo bo zagovarjal.
No, tisti, ki svoj družinski proračun polnijo z lastnim delom, to že razumejo. A obstaja veliko tistih, ki še naprej verjamejo v »brezplačno kosilo« in vsak poziv k skrbnemu ravnanju z davkoplačevalskim denarjem razumejo kot grožnjo svoji prihodnosti. Ključna težava pri tem pa je, da se slednji precej pogosteje od preostalih udeležujejo volitev …
Anže Logar
