To je dežela s pridihom juga, kjer se vijeta dva pasova gorstev. Na severu Koroške se dvigajo Visoke Ture, Krške Alpe in Svinja ter na vzhodu Golica; na jugu so Ziljske in Karnijske Alpe ter Karavanke. Med tema pasovoma gorstev teče Drava in se vrstijo doline Zilja, Rož in Podjuna. Osrčje Koroške je Celovška kotlina. Tokrat smo si podrobneje ogledali dolino Rož. Dolga je štirideset kilometrov in se povezuje z Ziljsko dolino in Podjuno.
Po kratkem postanku v Bistrici pri Tržiču in jutranji kavi smo se preko Ljubelja podali v Avstrijo. Uživali smo v številnih serpentinah. Najprej smo se ustavili v kraju Bolčovs, ki je nekakšno kulturno središče. Ogledali smo si mogočno cerkev. Tamkajšnji župnik, mag. Janko Krištof nam je razložil zgodovino koroških Slovencev in njihovo delovanje. On ni le župnik, je tudi zelo dober recitator. Z vsem žarom je deklamiral Aškerca, Prešerna, Kosovela. Seveda vse v slovenščini! Potem smo se zapeljali do škocjanskih gora. Območje je bilo že v preteklosti naseljeno s Kelti in Rimljani. Na planoti je cerkvica svetega Kancijana. Ogledali smo si razvaline gradu Bekštajn, od koder je čudovit razgled na Rož in Baško jezero (Fakersee). Nato smo se peljali ob jezeru do vasi Brdo. Mimo naselja Breg nas je pot vodila v Šentjakob v Rožu, ki se ponaša s prvo kmečko posojilnico in hranilnico na Koroškem. Potem smo zavili v Svatne, kamor se je (v domačo vas) po sedmih letih turške ugrabitve vrnila Miklova Zala. Ustavili smo se pred njeno domačo hišo, kjer sedanji gospodar s svojo družino predstavlja že sedemnajsti rod Miklovih na Svatnah. Iz tistih časov razumljivo ni ostalo nič, saj se je zgodba odvijala v 15. stoletju, v času turških vpadov. Povest Jakoba Sketa smo najbrž prečitali vsi ali pa gledali dramsko uprizoritev. Vodič Matjaž nam je na kratko obnovil povest. Vožnjo smo nadaljevali v Podgorje, Sveče in Bistrico, ki je nekoč slovela kot fužinarski, kovaški in žebljarski kraj.
Bili smo v manjših krajih, vaseh, a smo si privoščili tudi utrip mesta. Villach ali Beljak je prav živahno mesto, sedmo največje v Avstriji in drugo največje v zvezni deželi Koroški. Predstavlja pomembno prometno križišče za južno Avstrijo in celotno regijo Alpe–Adria . Od januarja 2018 je prebivalcev 61.887. Beljak se kot mesto v listinah prvič omenja okoli leta 1240. V poznem srednjem veku je bil najpomembnejše mesto na prostoru Koroške. Danes dajeta Beljaku – predvsem glavnemu trgu in njegovim stranskim ulicam – svoj pečat vitalnost in pridih vzdušja južnih krajev. Glavni trg Beljaka velja za eno izmed desetih najboljših nakupovalnih ulic v Avstriji. Središče mesta obiskovalcu ponudi pestro izbiro najrazličnejših lokalov – butike, specializirane prodajalne, kavarne in restavracije, trgovske centre in še veliko drugega ter razen tega tudi šest družinsko vodenih hotelov v starem jedru (Altstadthotels). Staro mestno jedro Beljaka s trgi in pridihom italijanskega vzdušja je prostor, kjer potekajo številne prireditve. "Mestna kultura" Beljaka se kaže v radostnem uživanju življenja v vseh letnih časih, naj bo to beljaški advent (Villacher Advent), pustna sobota, velika noč ali beljaški sejem (Villacher Kirchtag).
Zapustili smo Beljak in se po desnem bregu Drave čez most zapeljali na njen levi breg ter nadaljevali čudovito panoramsko vožnjo od Velinje vasi čez Potok, Muškavo nazaj v Bilčovs. V gostilni Koren smo imeli popoldansko kosilo. Okrepčani smo se vračali po Dravski dolini do Borovelj ter ponovno preko vijugastega Ljubelja proti domu. Vidimo se spet novembra, ko bo Martin že naredil "vin".
Lado Nartnik
