Skupina deluje že več kot 20 let in še danes rada udarno zapleše katerega od tradicionalnih spletov. 

Ena prvih skupin je začela delovati že v prejšnjem stoletju, v obdobju priprav na 10. obletnico pa so prišli na idejo, da bi na dogodku zaplesali tudi bivši plesalci, ki so v folklori plesali med letom 1975 in 1985. Tako so jeseni leta 1999 nabrali 6 parov plesalcev, ki so se s strokovnim vodstvom Mojce Bizjak Čamernik začeli učiti gorenjske plese in se z njimi prvič uspešno predstavili 6. maja 2000 na Dnevih Polhograjske folklore. Za glasbo so poskrbeli harmonikaš Bogdan Janič, klarinetist Franc Trobec in basist Slavc Zorc. 

Kmalu zatem je takratna folklorna skupina prenehala delovati, hkrati pa je nepreklicno začela delovati folklorna skupina s 6. pari že bivših članov skupine. Nadeli so si tudi svoje novo ime: Folklorna skupina Grof Blagaj, Polhov Gradec.

Novembra leta 2000 je vodenje skupine prevzela Anita Kobe, ki jo vodi še vse do danes. Od takrat se je skupina povečala še za 2 para, tako da trenutno šteje kar 8 folklornih parov. Prvi plesi, ki so se jih naučili pod novim vodstvom, so bili Pustni štajerski plesi, dodali pa so tudi zabavni skeč pod imenom Košnja, ki so jo izvedli ob spremljavi harmonike in igranju na kmečka orodja. Začeli so tudi z zbiranjem denarnih sredstev za nakup štajerskih narodnih noš.

Danes skupino še vedno šteje 8 parov, harmoniko igra Marko Buh, ki je hkrati tudi zvesti član folklore. 

V preteklih letih pa vse do danes je folklorna skupina imela že veliko celovečernih nastopov v domači občini. Med drugim so bili tudi na tekmovanjih in drugih prireditvah. Niso pa folkloristi ponosni le na ples, vendar tudi na svoje noše, prave domače polhograjske noše. 

Prve slike polhograjskih oblek je upodobil avstrijski slikar Franz Kurz zum Thurn und Goldenstein, ki je leta 1838 naslikal moškega in žensko iz okolice Polhovega Gradca, slika pa je bila skupaj z opisom leta 1844 objavljena v ljubljanskem nemškem časopisu Carniola.

Upodobitev predstavlja par, oblečen v oblačila kmečkega prebivalstva v hladnejših dneh, v okolici Polhovega Gradca, Dobrove in Vrhnike. Moški je na sliki obut v visoke škornje, oblečen pa v podkolenske hlače, ki so bile izdelane iz črnega gamsjega usnja, belo srajco, čez pa je nosil rdeč suknen telovnik, ki je bil okrašen z zlato vrvico in gosto našitimi kovinskimi kroglastimi gumbi. Čez telovnik je imel oblečen suknjič, kakršne so takrat izdelovali na Gorenjskem. Okoli vratu je imel svileno ruto, na glavi pa okroglo krzneno čepico, sešito iz kož polhov, ki so jih lovili in zgolj na Notranjskem predelovali v krzno. 

Ženska na upodobitvi za razliko od moškega nosi krilo, prišito na modrc, nad spodnjim robom pa je okrašeno s svilenim trakom. Izdelano je iz lanene in volnene tkanine, imenovane mezlan. Predpasnik je izdelan iz glajenega lanenega platna, pod modrcem pa nosi rokavice. Pred mrazom jo varuje kožuh, krojen iz belih ovčjih kož. Obuta je v škornje, na glavi pa ima zavezano posebno pokrivalo, imenovano peča. 

Leta 2015 so se folkloristi odločili za renovacijo starih oblačil. Glavni vodja projekta Janko Dolinar je z delom in iskanjem primernih oseb poskrbel, da so se oblačila izdelala na način kot včasih. Obuvala je izdelal Primož Štajnar iz Škofljice, polhovko je sešil Branko Grebec iz Žlebiča pri Ribnici, vsa druga oblačila pa Andreja Stržinar iz Ovsiš pri Podnartu.

Stara peča, ki so jo nosili v prvi polovici 19. stoletja se danes hrani v krajevnem muzeju v Polhovem Gradcu. 

Poleg folklorne skupine Grof Blagaj pa v Polhovem Gradcu deluje tudi klekljarsko društvo, ki se kot nesnovna kulturna dediščina ohranja že od začetka 20. stoletja. 

V Polhovem Gradcu je med letom 1906 in 1948 delovala Državna čipkarska šola Polhov Gradec. Pozneje je klekljanje precej zamrlo, vendar nikoli ni bilo do končno opuščeno. Na pobudo gospe Jožice Vodopivec, takratne kmetijske svetovalke v našem okolju, je bil leta 1992 organiziran prvi tečaj klekljanja. Zanimanje za tečaj je bilo nad pričakovanji, zato so se odločili, da ga še dvakrat ponovijo. Tečaji so udeležencem ponudili osnovno znanje in različne smernice za izdelavo. Nekateri udeleženci so nato želeli svoje znanje še nadgraditi, zato so organizirali dodatne tečaje, usmerjene za točno določene načine in nadgradnjo znanja. Poimenovali so jih kar srečanja ob punklju in se jih z veseljem udeležujejo še danes.

Polhograjske klekljarice so nato leta 1996 ustanovile društvo Polhograjskih klekljaric, prvo svoje vrste v Sloveniji. Z letošnjim letom je včlanjenih kar 21 klekljaric, njihova predsednica od same ustanovitve naprej pa je gospa Marijanca Yartz, ki kljub častitljivim letom še vedno navdušeno kleklja in veselje prenaša tudi med druge.

V minulih letih je klekljarsko društvo pripravilo kar 22 samostojnih razstav čipk, sodelovalo pa je tudi na večjem številu razstav na povabilo. Članice društva, ki so tudi članice OIDFA (Mednarodne organizacije za klekljano in šivano čipko – The International Bobbin and Needle Lace Organisation), so od leta 2000 večkrat z velikim uspehom sodelovale na slovenskih nacionalnih razstavah ob svetovnih čipkarskih kongresih.

Leta 2016 je v Ljubljani potekal 17. svetovni čipkarski kongres in generalna skupščina OIDFA. Polhov Gradec je bil z razstavo čipk v Polhograjski graščini cilj enega od kongresnih izletov in po spletu okoliščin zaradi vsem dobro poznane epidemije Corona virus je bil okrogli 20. svetovni čipkarski kongres lansko leto ponovno v naši bližini, v italijanski Gorici in naši Novi Gorici. Tudi tam so naše polhograjske klekljarice sodelovale in se uspešno predstavile.

Ker se Polhov Gradec nahaja v zemljepisnem območju, ki je znano po idrijski čipki, lahko domače klekljarice pridobijo pravico do označevanja svojih čipk z izrazom "idrijska čipka", če so izdelane v skladu s pravili idrijske čipke. Kljub temu nekatere članice društva posegajo tudi po inovativnih pristopih k klekljanju in izdelavi čipk. Avtorske čipke Sabine Žvokelj, članice klekljaric iz Polhovega Gradca, so bile v zadnjih letih redno izbrane za mednarodne razstave, ki so Slovenijo predstavljale po vsem svetu.

V preteklih letih so se za klekljanje zanimale tudi mlade generacije, ki so nekaj let sodelovale s klekljaricami. Vendar se je njihov interes ob vstopu v srednje šole zmanjšal, a klekljarice še vedno vztrajajo. Nova generacija ljubiteljev klekljanja se razvija v osnovni šoli Polhov Gradec, kjer poteka krožek klekljanja. Društvo se zavzema za ohranjanje kulturne dediščine ter prenašanje običajev in ročnih spretnosti na mlajše generacije. Mentorice se s stalnimi strokovnimi izobraževanji in izpopolnjevanjem trudijo zagotoviti kakovostno poučevanje ostalih članov. Predsednica klekljaric Polhov Gradec, gospa Marijanca Yartz, je leta 2020 uspešno zaključila šestletno strokovno izobraževanje za čipkarice v Idriji in pridobila naziv klekljarice. V tekočem šolskem letu 2023-2024 se za naziv klekljaric izobražuje še 3 članice društva iz Polhovega Gradca.

Posebnost društva je poudarjanje ročno izdelanih čipk, s čimer zagotavljajo natančno izdelavo in pristnost čipk, ki si jo izdelek zasluži. Srečanja klekljaric se običajno izmenjujejo na domovih članic.

Kot nesnovna kulturna dediščina pa lahko razvrstimo tudi hrano. Domačo tradicionalno hrano za naše območje, ki jo rade pripravljajo naše babice in se prenašajo tudi iz roda v rod. Nesnovna kulturna dediščina med drugim so izdelki iz medu. Najbolj znan navaden med iz katerega pa lahko napravimo ne malo izdelkov. Med drugim propolis, cvetni prah, vosek in podobno. Dandanes pa se iz medu izdeluje tudi čokolade, druge različne naravne zdravilne izdelke, kozmetične izdelke, mila, medenjake, bonbone, likerje, medice, in še in še bi lahko naštevali. V občini imamo tudi svoje čebelarsko društvo, ki ima sedež v Polhovem Gradcu na poti na Sv. Lovrenc. Zelo pomembno pa je od nekdaj tudi nabiralništvo. Nabiralništvo različnih zdravilnih rastlin in zelišč, ki se jih nato posuši in pripravi različne izdelke. Med drugim čajne mešanice, začimbne mešanice, zeliščne soli, eterična olja, zeliščni sirupi in mnogo drugega. Pomembno je ohranjanje nabiralništva in poznavanja rastlin in zelišč, da si lahko tudi sami doma izdelamo svoj domač čaj ali pa celo kakšno olje ali zeliščno sol. Ohranjanje običajev in nesnovne kulturne dediščine je pomembno za ohranjanje znanja o rastlinah in znanja izdelovanja lastnih naravnih izdelkov. Poleg vsega naštetega pa imamo v občini tudi bogato tradicionalno kuhinjo. Med drugim je ena izmed tradicionalnih jedi fižol z jabolčnimi krhlji, poleg tega pa tudi jabolčna in hruškova potica, sledijo ji še žganci s kašo in ocvirki.

Poleg vse hrane pa je tradicionalna tudi izdelava sira in koline. V naši občini domači kmetje pridno izdelujejo različne izdelke iz mesa in prav tako različne mlečne izdelke. Sam potek kolin in izdelava mesnih izdelkov se pri nas prenaša iz roda v rod, hkrati pa se ponudba mesnih izdelkov izboljšuje in nadgrajuje. Tudi z mlečnimi izdelki je tako. Iz navadnega sira so nove generacije dodale še sir z dodatki popra, dimljen sir, sir s plemenito plesnijo, hkrati pa tudi mocarello, skuto, kislo smetano, sladko smetano, jogurte in podobno.

Domači okoliški kmetje se trudijo in prizadevajo za ohranjanje kmetij in tradicionalne pridelave živil in različnih prehranskih izdelkov, prav tako pa se tudi ostala društva nesnovne kulturne dediščine trudijo k ohranjanju kulture in običajev, zato se ni bati, da bi v občini dejavnosti in različne tradicije zamrle.

M. D.