Bilo v petek 6. 9. 2019. Vstati sem morala zelo zgodaj, zato sem bila dovolj zaspana, da sem na avtobusni postaji zehala kot nilski konj. Še nekaj časa sem čakala v mrazu, kdaj se bomo vsi zbrali in se med tem čudila nekaterim, ki so bili kar v kratkih rokavih. Ko smo bili končno vsi zbrani, je avtobus speljal proti Rimu.
Na avtobusu smo imeli seveda veliko družbe, še hvala bogu, ker bi bila vožnja zelo dolga in dolgočasna. Peljali smo se približno osem ur (če se še prav spominjam), seveda pa smo naredili vmes tudi kratke postanke za stranišče, ali pa da smo si pretegnili noge. Ko smo prispeli, smo si najprej ogledali cerkev Sv. Pavla s čudovitim stropom in temačne katakombe, nato pa smo se razporedili v sobe in odšli na večerjo. Priznam, testenine so bile zelo okusne, mogoče za nekatere ne. Nato smo morali iti spat ob 22.00, ampak večina se seveda tega ni držala.
Vstati smo morali malo pred sedmo zjutraj, da smo imeli še dovolj časa, da se pripravimo in gremo na zajtrk. Tudi ta je bil odličen. Nato smo se odpravili v živahni Vatikan. Pregledati so morali naše nahrbtnike in tudi nas, zaradi varnosti. Ogledali smo si predvsem veliko cerkva, med njimi tudi baziliko Sv. Petra, ki je imela vrtoglavo visok strop. Šli smo tudi na njeno kupolo, kjer se je odprl veličasten pogled na cel Rim, papeža pa smo zamudili, ker je šel na obisk k našemu Pedru Opeki. Videli smo tudi švicarske gardiste, ki so nepremično stali in se niso zmenili za mimoidoče. Morali smo imeti posebne slušalke, da smo med množico slišali učitelja, ki nam je povedal kar nekaj zanimivih stvari. Ogledali smo si še Sikstinsko kapelo, kateri je bilo toliko ljudi, da nismo videli meter pred nosom in Angelski grad z mostom, iz katerega se ta zelo dobro vidi. Občudovali smo te velike znamenitosti in se med tem zelo zabavali. Seveda smo si vmes privoščili še malo prostega časa za kosilo in kupovanje spominkov. Po koncu ogleda smo spet odšli na metro in tekli k hotelu, ker smo si želeli samo še večerje in spanja.
Ravno sem sanjala, da sem bila v plastični vrečki, s katero sem se peljala po cesti hitreje kot z avtom, ko sem zaslišala trkanje na vrata. Kar izstrelilo me je iz postelje. Bila je učiteljica in nam povedala, da je ura pet minut do sedmih, ob sedmih pa je bil zajtrk. Vse punce smo v paniki stekle v kopalnico. Ko smo se končno pripravile, smo šprintale po hodniku, ker so bili vsi že v jedilnici. Po zajtrku smo odšli na dolgi pohod po Rimu, tem večnem mestu. Da pa smo sploh lahko prišli do tja, nas je metro hitro pripeljal tja. Tokrat smo si ogledali cerkev posvečeno Mojzesu in občudovali kipe Michelangela ter prišli tudi do veličastnega koloseja ter ostankov rimskega foruma, kjer je bilo meni najlepše. Videli smo še orjaški panteon z ogromnimi stebri in smaragdni vodnjak Trevi, v katerega smo metali kovance čez levo ramo. Nato smo si šli ogledat Španske stopnice in razgled na Rim. Nato smo se zahvaljujoč metroju hitro vrnili v hotel in po dobri večerji utrujeni zaspali.
»Še zadnji dan,« sem si rekla v mislih, ko sem se zbudila. Po okusnem zajtrku smo se z avtobusom pripeljali do starega Etruščanskega mesta. Tam je bilo za spremembo veliko hladneje, kot v Rimu, zato je bilo toliko lažje hoditi. Ogledali smo si visoko ter veličastno gotsko cerkev, ki je imela pisane stebre, raznobarvna okna, in zanimive, čudovite poslikave. Nato je sledila vožnja domov, ki pa ni bila dolgočasna, saj smo pogledali dva filma in jedli čips s prijatelji.
V Polhov Gradec smo prispeli okoli 21.30 in se poslovili drug od drugega. Le edino nekaj mi je manjkalo, da bi lažje spala na avtobusu: blazina.
Ana Jankovec, 8. a
