Kaj imajo Žiri skupnega z nami, ki živimo v občini Dobrova - Polhov Gradec? Pravzaprav veliko, skupaj z Žirmi smo v isti narečni skupini, ki ji rečemo rovtarska, znotraj nje pa je šest narečij, od poljanskega (kamor sodi tudi žirovski govor) do horjulskega. V krajih naše občine sta obe narečji, vemo pa, da se dostikrat govor razlikuje že od vasi do vasi. Ko listamo po Žirovskem slovarju, pod katerega sta se podpisala Milka Bokal, naša sokrajanka, in Martin Eniko, najdemo številne besede, ki so nam skupne, četudi se v odtenkih dostikrat razlikujejo. Listati po slovarju je morda za koga dolgočasno, a sam sem pri marsikateri besedi vzkliknil: »Pa tako smo rekli tudi mi. O, poglej, tole pa Žirovci rečejo malo drugače! Kaj pa to pomeni?« Najmanj to troje sem rekel ničkolikokrat. In potem bral razlage, primere ali pogledal kakšno fotografijo, ki ponazarja izraz. Predvsem pa sem se razveselil mnogih besed, ki sem jih zaradi oddaljenega otroštva že skoraj pozabil. In prav s takimi slovarji ohranjamo jezikovno dediščino našega naroda.
Ljudmila Bokal s slovaropisjem nadaljuje tudi po upokojitvi, še pred njo pa je pri svojem leksikografskem delu na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU sodelovala kot urednica, sodelavka ali avtorica pri številnih terminoloških slovarjih (poleg dela pri Slovarju slovenskega knjižnega jezika, SSKJ, pri Slovenskem pravopisu ipd.) Med njenimi slovarji omenimo le Čebelarski terminološki slovar (2008), Slovenski smučarski slovar (2011), Mali klekljarski slovar (2014), Terminološki slovar uporabne umetnosti – pohištvo, ure, orožje (spletna objava, 2015) in Slovar zvonjenja in pritrkovanja (2017).
Žirovski slovar, ki ga je izdalo Muzejsko društvo Žiri, je nastajal skoraj desetletje in vsebuje obsežen strokovni uvod, da pa ne bo kdo morebiti ucagal (tudi scagal), torej obupal, je na straneh 71–77 skrajšani uvod, ki se zaključi z naslednjimi besedami o slovarju: »… je pisan, kolikor je mogoče, v laičnem stilu in je namenjen ljubiteljem besed, ki jim branje slovarjev ni vsakdanje delo.« Seveda pa se bralec lahko zapodi kar naravnost v najzanimivejši, slovarski del, ki je lepo oblikovan: modri izrazi so zapisani v »knjižni obliki«, črni krepki pa tako, kot jih zares izgovarjajo Žirovci. Slovarju se vidi, iz kakšnega območja prihaja. Največ izrazov je iz kmetijstva, sadjarstva, gozdarstva, saj je širše Žirovsko predvsem kmečki svet, pri ročnih obrteh pa sta prevladovala čevljarstvo (iz te tradicije je nastala tovarna Alpina) in klekljarstvo, slednje je globoko usidrano tudi na območju naše občine. Potem so tu še izrazi s področja mizarstva, kovaštva – in iz vsakdanjega življenja, tudi iz trenutkov, ko je človek čustveno vznemirjen (hudika, porkaflek, pišmeuret, arkaduš …). A so v ljudeh, četudi življenje ni bilo lahko, bile tudi mehke duše, o čemer pričajo pomanjševalnice za kmečke živali, kot so šečk (prašiček), čivčk (piščanček), bačk (bikec), teučk (teliček), waličk (voliček). Podobne so znane tudi v naših koncih.
Kar pozorno oko, ki primerja naše besede z žirovskimi, takoj opazi, je izgovorjava s poudarkom na a, pri nas bolj na o ali i, npr. Žirovci rečejo zagar, pri nas zogar (za cestarja), ali bandibje, pri nas bindibje (za endivijo). Tudi precej izgovorjav prično z a, primer aušnca za našo vajšnco (prevleko za blazino), pri njih drevje abcuode, pri nas vadcode (odcveti). Takih primerjav bi lahko našteli še nič koliko, a naj ostanejo v slovarju. Ujete za zgodovino. Namreč, mnogih besed, ki jih slovar zajema, skoraj ni več najti v vsakdanjem jeziku, tudi zato, ker ustrezni predmeti ali dejavnosti izginjajo. Le redkokdo danes še frga (pri nas frega) – obsekava veje s požagane smreke – ali uporablja draksl (pri nas drajsl) za struženje. Prav neverjetno je, kaj vse je bilo še pred nekaj desetletji vsakdanje opravilo ali orodje.

Naslednja zanimivost, ko primerjamo Žirovce in nas, je zvočna podoba govora, ki je pri njih bolj pojoča kot pri nas. V Žireh se kriempajo, pri nas se krempamo (praskamo), pri njih ourlajo, pri nas vrlajo (orglajo), pri njih so brvejžni, pri nas brvežni (neprevidni, lahkomiselni), pri njih jedo večierjo, pri nas vičerje (večerja), in na mizi imajo muočnk, pri nas močnk (močnik). Spet, kogar zanima, bo takih primerov v slovarju našel res veliko.     
Slovar ne vsebuje le besed, ampak tudi frazeme – pregovore, reke, ustaljene obrazce, otroške izštevanke. Nekaj jih je značilno žirovskih, saj jih vsaj sam nisem nikoli slišal. Imamo pa skupne frazeme, kot je denimo sam, sama – za moža, ženo (npr. Sama se pa danes ne počuti najbolje.)
Če se za konec vrnemo k besedam iz kmečkega sveta, je Žirovski slovar prava zakladnica imen za stare sorte jabolk ali drugega sadja, kmečkega orodja, kmečkih del in podobno. Zabavno pa je prebrati tudi, kako je kdo zaklamaturu (pri nas zaklamatiru), to je, opotekajoče kam pasti ali zaiti. In da bralec ne bo zašel, je v obsežni knjigi nekaj prav lepih fotografij, ki ponazarjajo predvsem čevljarske izraze, orodje pa seveda klekljarske vzorce ali pripomočke. In, kar je res zanimivo, čeprav so slike relativno majhne, nekaj ponazoritvenih je narisanih v tehniki pointilizma (avtor Martin Eniko), ki za slikanje uporablja izključno pike.
Slovar je izredno zanimiv, saj ne le, da obrazloži izraze, navede primere, iz njega izvemo tudi kakšno krajevno posebnost, od prehrane do tega, da se cesta med Spodnjo Idrijo in Žirmi imenuje škofovska.
Če potegnemo črto pod skoraj štiristo strani debelo knjigo, lahko rečemo, da sta Milka Bokal in Martin Eniko v Žirovskem slovarju še ujela nekatere besede, ki bi sicer utonile v pozabo, obenem pa vse nas, ki pripadamo rovtarski narečni skupini, spomnila, da jih – vsaj nekatere – lahko uporabljamo še naprej. In, mašinaja (vzklik začudenja), neverjetno veliko število izrazov se je znašlo v knjigi, čez tri tisoč jih je. Če pa vzamemo še dodatek na koncu slovarja, ki predstavi besede s področja žirovske prehrane, pa jih je še več. Vsekakor lahko zaključimo s trditvijo, da slovarji zagotovo niso dolgočasne knjige, posebej, če so narečni, kot je ta. In še kako poučni so.

Marjan Bradeško