Župnijska cerkev na Brezovici je posvečena sv. Antonu Puščavniku. Josip Novak, cesarsko-kraljevski učitelj v Idriji, ki je prej služboval na Brezovici, je leta 1907 izdal kar zajetno knjigo »Zgodovina brezoviške župnije«. Gre za res pomembno delo, ki se uvršča ob bok drugim zgodovinskim orisom župnij na Kranjskem. Vendarle pa smo na Brezovici lahko še posebej zadovoljni in ponosni, da je brezoviško župnijo orisal zgodovinar, ki mu je tudi leposlovna žilica plala v polnokrvni, lepi slovenščini. Josip Novak o brezoviški župnijski cerkvi pove, da je bila prvič omenjena leta 1526, tako kot mnoge druge cerkve na Kranjskem. Takrat so po ukazu cesarja Ferdinanda I. po svetiščih pobrali kovane dragotine in jih pretopili v denar, da so lahko plačali za obrambo pred turško najezdo.

Cerkev se potem omenja v vizitacijskem zapisniku iz leta 1631, malo več kot 60 let pozneje pa v kratkem zapisu kranjski polihistor Valvazor zapiše, da je glavni oltar posvečen sv. Antonu Puščavniku. Verjetno je težko ugotoviti, zakaj so se Brezovičani ali pa morda kateri ljubljanskih škofov odločili, da bo zavetnik brezoviške cerkve pod prostranim Debelim hribom prav pobožni opat Anton.

Prejšnji konec tedna je praznovala celotna brezoviška župnija, eden od vrhuncev proslavljanja pa je bila zagotovo slovesna maša ob sklepu celodnevnega češčenja. Domačima duhovnima gospodoma se je pridružil pater Peter Lavrih, vodja Komisariata za sveto deželo. V zvonki govorici, kakršna je značilna v starodavni župniji dolenjskega stiškega Šentvida, od koder je doma pater Peter, je opisal življenje sv. Antona in njegovega pustinjskega sodruga Pavla. Pred preganjanjem cesarja Decija sta se s plodovitih nilskih bregov in iz lagodnega življenja premožnih veleposestnikov umaknila v puščavo proti Rdečemu morju. V prezbiteriju farnega svetišča so na ovalnih poslikavah slikarja Šubica upodobljeni prizori iz puščavniškega, zaradi le ubornih sredstev za preživetje tudi mučeniškega življenja samotarskih častilcev Boga.

Egipčan Anton se je umaknil proti Rdečemu morju, v svoji brezoviški odslikavi pa biva v cerkvi, pod katero ležijo skladi grödenskih peščenjakov, ki s svojo značilno svetlo rdečo barvo značijo povodje brezoviškega hudournika Drobtinka. Stari permokarbonski skladi so verjetno botrovali temu, da cerkev v velikem ljubljanskem potresu ni bila tako poškodovana kot npr. podružna cerkev sv. Janeza Krstnika na Logu. Troje starih zapisov iz matičnih knjig priča o tem, da se je ložanskemu svetišču včasih reklo »Na skalci«. In res je celoten Grič ali Boršt na Logu ena velika skala iz apnenca, v kateri sta izpričani dve kraški jami, verjetno pa se v nedrjih prijazne vzpetine skriva še kakšna, morda veliko večja jama.

Če dovolite, bi v antonovsko nizanje vpletel tudi svojo staro mamo, prijazno ženičko Jožefo, ki je živela v stari Brinovčarjevi hiši ob vznožju poti na Grič. Mamo Pépo – tako so ji rekli na domačem Drenovem Griču – je nesrečni drugi svetovni spopad naredil za vdovo, ker so ji ubili moža Antona, sina Antona, ki pa mu je nit življenja pretrgalo posekano drevo  na pobočjih taistega Griča. Pepa je kljub preizkušnjam ohranila vedrino in je neumorno skrbela za svojo veliko družino, pri čemer je skušala zaslužiti prepotrebne dinarje tudi s prodajo na ljubljanskih tržnicah. Tja je poleg ostalih dobrot z Barja nosila tudi sladko dišeče majaronove plevice, ki potrebujejo res veliko skrbi, preden dozorijo do tiste stopnje, da se jih lahko požanje. Podobni mojstrici zahtevne pridelave sta bili v Vnanjih Goricah Ižancovi teti.

In kaj naj bi imel majaron s svetcem iz puščave, porečete? In katera živalica se smuka kipu Puščavniku na Brezovici krog nog, odvrnem? Ja prašiček seveda, ki ponazarja Antonovo zmago nad skušnjavami. V teh mrzlih dneh smo se mnogi na Brezovici le težko uprli slastnim kolinam z mnogih kmetij, ki so na starodavni način izrekle zadnje slovo svojim domačim prasetom. Po mojem skromnem mnenju brez primere najboljše krvavice pridejo iz Radne, krivec za tolike kulinarične skušnjave pa je Lukčevcov Jože Jamnik, ki se je teh veščin učil od Jernačevega tasta Andreja Rotarja, veliko pa je k tem veščinam pridal tudi sam. Jože zna res narediti odlične klobase, majaron pa dobi v zadrugi v Podpeči in še na par drugih mestih. Te plevice pa že dolgo ne prihajajo več z domačih ložanskih in vnanjških njih, ampak iz samega daljnega Egipta, od koder je bil doma tudi naš slavni Anton. Tako slaven, da si je njegovo ime privzel tudi Portugalec Ferdinand, ko je stopil v meniški stan in so mu na koncu dodali še vzdevek Padovanski. Anton Padovanski je patron mogočne cerkve na Viču, ki je večja kot brezoviška, pa vendar veliko mlajša kot bela lepotica na Starovaški. Zgrajena na nekdanjem močvirnem zemljišču zamišljeno zre proti grajskemu hribu, Brezovičanka pa se izpod zelenih bregov ozira na Barje, na reko vozil in premnoge vlake, v daljavi pa ji pomežikuje rdečeoki Krim. Če bi se brezoviški prašičkov Anton ozrl za hrbet, bi mogoče v daljavi uzrl skromno cerkvico v Glincah v župniji Ljubljana - Podutik. Pokukal bi skozi ključavnico in v oltarju uzrl lepo klesan kip svoje lastne podobe, saj je tudi ta cerkvica posvečena sv. Antonu Puščavniku. Antonov res ni nikoli preveč!