Marinka prebivalcem Podplešivice, Plešivice in tudi Notranjih Goric ni treba posebej predstavljati. Tudi Ložanom je Bilandžićeva družina poznana, saj so po starem dogovoru občin Log in Brezovica na začetku prejšnjega stoletja prebivalci na zahodni strani osamelca Plešivica hodili v šolo na Log in potem na Vrhniko. To še danes deloma drži, čeprav so vsa ta naselja del občine Brezovica. V slednji se zdijo te vasi malce odmaknjene na rob, čeprav so po drugi strani zgodovinsko precej pomembne predvsem zaradi najstarejše stavbe v občini, dvorca Kušlanov grad. Ta v zadnjih letih ni v prav dobrem stanju, skozi zgodovino pa je bil dom precej imenitne rodbine baronov Kušlanov, pozneje pa družine Reya pl. Castelleto. Krstne knjige župnije Brezovica izpred kakšnih 200 let in več izpričujejo veliko rojstev prav na Plešivici in pod njo, kar verjetno priča tudi o tem, da so plemeniti graščaki dobro skrbeli za svoje tlačane.

Marinko je po materi iz Višarjeve rodbine. Njegov ded Anton se je iz Notranjih Goric z ženo Frančiško naselil v Rojce, potem pa sta si postavila skromno bivališče v Zamedvedici ob Kušlanovem grabnu. Rodila sta se jima dva sinova, Tone in Franci, in hči Vida - Alojzija, Marinkova mama. Po drugi svetovni vojni je na Ljubljansko barje po zgledu brata Zdenka in tete Marije iz Bosanske Gradiške prišel tudi Milenko Bilandžić, ki je postal mož Višarjeve Vide. Mlada zakonca sta si prvo barjansko gnezdo spletla v stari polzidani hiši Vidinih staršev, kjer je prej živel njen brat Tone. Najprej se jima je rodila hči Olga (ki je žal že nekaj let pokojna), potem Marinko, nato pa po vrsti še Milan, Lilijana in Andrej. Vida je našla zaposlitev v Hoji v Podpeči, Milenko pa si je našel službo v ljubljanskem Litostroju, kjer je v livarni skrbel za barvno zaščito kalupov.

Marinko se je po končani osnovni šoli odločil za gostinsko šolo, jo uspešno končal in postal natakar. Med drugim je delal tudi v motelu na Lomu, kjer je včasih pozno v noč spremljal kvartopirce od blizu in daleč ter vse tisto, kar se včasih prilepi na vražje podobice. Po zgledu očeta Milenka, ki je bil zelo pobožen mož, je začutil v sebi klic, da postane duhovnik. 29. junija 1990 je praznoval novo mašo, prebivalci iz naselij v čredici osamelcev se je še vedno radi spominjajo. Kot kaplan je služboval med drugim v Šenčurju, kot župnik pa v Lešah na Gorenjskem (tu je doživel neljub dogodek, ko ga je vlomilec fizično napadel), potem pa na Dolenjskem v Boštanju, zdaj pa že nekaj časa službuje v dobrepoljski dolini, kjer živi v Vidmu, upravlja pa sosednjo župnijo Struge. Je živahen duhovnik, ki s svojim zvonkim glasom, večkrat pa tudi s harmoniko in kitaro vzpodbuja svoje župljane na njihovi življenjski poti. Svoje nekdanje delo v strežbi rad nadgradi s kulinaričnimi dobrotami, ki pod njegovo kuhalnico razveseljujo obiskovalce njegovega domovanja. Tu se tem ne razveselijo le brbončice, ampak ob najrazličnejših umetniških izdelkih tudi oči. Eno od teh umetnin je prinesel tudi Mihu in Elizabeti Rus na Brezovici - na stilizirani deski v podobi Mojzesovih tabel je vrezal imena njunih otrok in njihovih rojstnih letnic.

Letos pa je gospod Bilandžić posegel tudi na knjižno področje, saj je izdal knjigo z naslovom "Župnija sv. Avguština, Struge". Ne gre toliko za avtorsko delo, ampak predvsem za kateheze o sv. Avguštinu izpod peresa pokojnega papeža Benedikta XVI., nemškega teologa dr. Josepha Ratzingerja, ki jim je župnik Bilandžić napisal ne tako kratek uvod. Župnija Struge na Dolenjskem je namreč edina v Sloveniji, katere farna cerkev je posvečena cerkvenemu očetu iz Severne Afrike, se pravi sv. Avguštinu.

Nekaj ljudi iz struške župnije pa živi tudi v naših krajih. Na Brezovici prebiva Jože Novak, ki je aktiven član PGD Brezovica in tudi eden od šoferjev tega društva, na Logu pa Franc Meglen, ki je po poreklu iz Četeža, enega od zaselkov v tej župniji. Meglen je v našem kraje prišel prek gostilne Pok, kjer je kot mlad fant dobil službo še v času, ko sta starodavno gostilno upravljala zakonca Velkavrh.

Marinkova starša že nekaj let počivata na pokopališču v Notranjih Goricah. Očeta Milenka se radi spominjamo po njegovih epskih pripovedovalskih vrlinah, saj je znal napredati dolge zgodbe o svojih mladih letih v Bosni in službovanju v Litostroju, pri čemer ni nikdar izgubil rdeče niti. Mama Vida se je v podpeško Hojo s kolesom vozila v čisto vsakem vremenu, doma pa je zvesto skrbela za veliko družino in za vse domače živali, perutnino in prašiče. Hči Lili Artač se na Brezovici že veseli vnukov, kmalu pa se izteče tudi njeno dolgotrajno službovanje v gostilni letošnjega častnega občana Avgusta Pleška in njegovega sina Mihe, kjer si bo Lilijana skoraj zaslužila pokoj. Milan službuje kot skrben varnostnik med drugim v stavbi bivške više občine, najmlajši Andrej pa ne zaostaja za brati in sestrami ter z marljivim delom skrbi za nov rod v hiši, ki sta si jo s težaškim delom postavila njegova starša Milenko in Vida.

To je zgodba o malih ljudeh, naših rojakih in soobčanih, ki so prebivali in še prebivajo v senci starodavnega Kušlanovega gradu, med osamelcema Medvedico in Plešivico. Naj izdam skrivnost, da je Marinko že davno napisal lepo zgodbo z naslovom "Zamedveca - kraj mojega otroštva", kjer opisuje svoje otroštvo v srcu Ljubljanskega barja; morda pa zdaj kmalu zagleda luč tudi tiskana knjiga z istim naslovom. Marinkov prvenec si lahko izposodite v knjižnici Notranje Gorice, za kar sta poskrbela avtor tega prispevka in njegov prijatelj Tone Brlan iz Goričice pod Krimom, ki je zaposlen v Mestni knjižnici Ljubljana. Seveda pa lahko knjigo dobite tudi pri avtorju, ki večkrat obišče rodne barjanske kraje.

Miha Rus