Začetki igranja namiznega tenisa segajo v leto 1954. Takrat v šoli še ni bilo
telovadnice, zato so po pouku v razredu igralno mizo sestavili iz klopi, čez položili desko, ki je predstavljala
mrežico, in igrali nekaj, kar je bilo podobno namiznem tenisu. Nekateri so igrali
tudi na železniški postaji (tam je stanoval Peter Kovšca), največkrat zunaj
ali na podstrešju. Miza je bila velika lesena plošča, postavljena na stojala,
kakršna so običajno uporabljali pleskarji. Žogice so bile iz celuloida, slabe
kvalitete, zato jih je bilo treba večkrat »flikati«. To je pomenilo najprej
zbrusiti in nato zlepiti z acetonom. So pa namizni tenis igrali tudi v mladinski
sobi v Drašlerjevi hiši na Dolu. Eden boljših igralcev je takrat bil Jože
Hribar, kasneje odličen nogometaš in »golgeter« borovniškega moštva.
Po prenovi doma TVD Partizana ob koncu petdesetih let
(zamenjava poda, nova razsvetljava) so tudi igralci namiznega tenisu dobili
možnost igranja v telovadnici. Proste termine pa je bilo težko dobiti, saj je večino časa prostor zasedala orodna
telovadba, do tedaj najbolj popularna športna panoga v borovniški dolini.
Po prehodu v srednje šole so imeli nekateri dijaki (Peter
Kovšca, Vladimir Rot, Ivan Centa) ob čakanju na vlak čas, da so hodili opazovati
treninge najboljših slovenskih igralcev, ki so vadili v stekleni dvorani železniške
direkcije na Pražakovi ulici v Ljubljani. Začeli so posnemati tehniko igranja,
ki so jo videli na teh treningih. Po letu in pol treniranja so se Peter Kovšca,
Ivan Centa in Vladimir Rot udeležili republiškega ekipnega mladinskega prvenstva
na Ravnah na Koroškem. Zasedli so zadnje mesto, zato se jih je prijel vzdevek
»točkodajalci«.
Sčasoma so napredovali, začeli so se udeleževati raznih
turnirjev in prvenstev, v Borovnici, Idriji, Logatcu in na Vrhniki. Udeležili so se tudi republiškega
prvenstva za pionirje na Jesenicah in
mladinskega prvenstva v Ljubljani (Petrovčič in Modrijan).
Resno in strokovno delo je kmalu obrodilo sadove in dajalo rezultate.
Medtem sta Peter Kovšca in Ivan Centa na Bledu leta 1960 uspešno opravila
trenerski tečaj.
V tem obdobju se je aktivno športno življenje v Borovnici odvijalo
tudi na Petričevi domačiji. Oče Anton je domačemu mizarju »Gregaričkovem«
Rajkotu naročil leseno mizo za namizni tenis, ki so jo postavili na podstrešju
gospodarskega poslopja. Tam so se potem odvijala prava »pingpong« tekmovanja in
tudi novoletna srečanja ob pijači in jedači – sendvičih in malinovcu. Poleg
tega so fantje s Križpota igrali tudi nogomet, balinali, se učili taroka, v
poletnih mesecih pa pomagali pri kmečkih opravilih.
Najbolj nadarjen med njimi je bil Jože Petrovčič, ki je na
republiškem pionirskem prvenstvu leta 1962 na Jesenicah dosegel 7. mesto, med
mladinci naslednje leto v Ljubljani pa je bil šesti. Perspektiven je bil tudi dve
leti mlajši Franko Modrijan, skupaj sta bila med dvojicami večkrat prvaka
Notranjske. Odmeven rezultat je borovniška članska ekipa dosegla februarja leta
1963 na republiškem prvenstvu v Logatcu (II. skupina). Vrstni red : 1. Mladost Kranj 5 točk (33 : 3), 2. Celje 4 (30 : 18),
3. Logatec 3 (27 : 24), 4. Borovnica 2 (20 : 33), 5. Slovenske Konjice 1 (17 : 33), 6.
Škofije 0 (15 : 33). Igrali so: Peter Kovšca, Jože Petrovčič in Franko Modrijan. V
tistem času je sekcija štela 20 igralk in igralcev. V ženski konkurenci pa so
nastopale Olga Kotnik, Nada Grimšič, Irena Šmon, Lučka Cerk in še nekatere.
Zanimiva je tudi anekdota, ki jo je zapisal Peter Kovšca, ko so se vračali s tekme v Idriji. »Po koncu tekmovanja smo srečali Filipa Šviglja s Kopitovega
griča, ki se je vračal domov v Borovnico s furgonom Škoda, naloženim z vrečami
krompirja. Ker iz Idrije ni bilo dobrih prometnih zvez, smo ga prosili, da nas
pelje domov. Polegli smo se na vreče krompirja in krenili proti domu. Nismo
prevozili niti pol poti, ko se je začelo močno kaditi. Nastal je namreč kratek
stik na električni napeljavi in avto je ostal brez luči. Kljub temu smo se
prek Rovt in Vrhnike srečno vrnili domov.«
Leta 1963 je Peter Kovšca, ki je bil gonilna sila
borovniškega namiznega tenisa, odšel na služenje vojaškega roka, po vrnitvi pa
se je z družino preselil na Rakek. To je povzročilo težave pri organizaciji
treningov in posledično zmanjšanje zanimanja za namizni tenis.
Namizni tenis je v Sloveniji dobil nov zagon po Svetovnem
prvenstvu, ki je bilo leta 1965 v Ljubljani v prav takrat dograjeni Hali Tivoli
– SPENT. Najbolj zanimiv dogodek s tega
prvenstva je bila finalna tekma med dvema Kitajcema (Chuang Tse Tung in Li Fu
Jung). Zmagovalec – svetovni prvak je za nagrado dobil moped znamke TOMOS, ki
ga je odpeljal domov na Kitajsko, kasneje je postal minister za šport.
V Borovnici pa ta dogodek ni vplival na večje zanimanje za
namizni tenis, nov rod igralcev in igralk se je na osnovi šoli pojavil šele po
letu 1980 pod vodstvom mentorja Zvoneta Pristavca. Uspešni so bili predvsem na prvenstvih osnovnih
šol občine Vrhnika, kjer so dosegli nekaj dobrih rezultatov. Med pionirji so
bili Igor Mavsar, Tomaž Ofentavšek, Boštjan Vrhovec, Vili Jereb, Bruno Dormiš in
še nekateri. Med pionirkami pa Marjeta Ofentavšek, Urša Debevec in Diana Radić,
vendar se niso udeleževali republiških
prvenstev. So pa nekateri igralci ostali aktivni in vrsto let udeleževali
raznih tekmovanj, kot so bile sindikalne igre, armijska prvenstva, veteranska
prvenstva ipd.
Po večletnem zatišju se je med starejšimi igralci
porodila ideja o oživitvi namiznega tenisa. Najprej so v gasilskem domu na Bregu
januarja 1996 organizirali občinsko prvenstvo, ki se ga je udeležilo
dvaindvajset igralk in igralcev.
Ustanovljena je bila sekcija za namizni tenis pri TVD
Partizan Borovnica. To so vodili Franjo Modrijan – vodja, Lado Gerdina, Marija
Ocepek, Jože Petrovčič in Boštjan Vovk, kasneje pa je sekcijo prevzel Lado
Gerdina. Organizirali so Dan namiznega
tenisa v šolski telovadnici v sklopu propagandne akcije NTZ Slovenije »5000
loparjev«.
V jeseni 1996 so prvič nastopili v LRNTL (Ljubljanska
rekreativna namiznoteniška liga), sekcija pa se je kasneje poimenovala
Faškarji. Ekipa se je spreminjala in dopolnjevala. Tekmovali so v
prvi, drugi, tretji, četrti in peti rekreacijski ligi z manjšimi in večjimi
uspehi. V zadnji sezoni 2023/24 so nastopili v 3. LRNTL in med enajstimi
ekipami zasedli solidno tretje mesto. Najboljša domača igralca sta bila Vili
Jereb (3. igralec) in Mateja Brancelj (4. igralka). V tej konkurenci je nastopilo 59 igralcev in
igralk. Jože Petrovčič pa kljub svojim 76 letom še vedno uspešno zastopa domače
barve.
Franjo Modrijan
Oceni objavo
70 let namiznega tenisa v Borovnici
Oglejte si tudi
Objavljeno: