Bilo je hladno, januarsko, megleno jutro, ko smo se Gumbki in Rožice odpravili proti Pokojišču. Bolj smo se vzpenjali, manj gosta megla je bila. Ko smo prišli do spomenika ob cesti, je že sijalo sonce, kjer pa sta nas pričakala lovca Marjan Debevec in Maj Zrimšek s psičko Lejsi iz lovske družine Borovnica. Skupaj smo se odpravili v gozd, kjer je na bližnji jasi krmišče za divje živali. Tam smo se ustavili in pogledali, kaj vse nas obdaja. Najprej smo zagledali krmišče, opazovalnico, silos in še kaj. Tam sta nam povedala, kako lovci pozimi hranijo živali in zakaj. Izvedeli smo, zakaj moramo dati hrano pod večji kamen. Razdelila sta nam storže koruze, ki smo jo potem rupkali in koruzna zrna razporedili po celi jasi. Ker smo že delali, smo se okrepčali s toplim čajem in piškoti, ki sta jih lovca pripeljala s seboj. Po malici nam je Maj pokazal, kaj vse se skriva v njegovem lovskem nahrbtniku, ki ga vzame vedno s seboj na jago. Tako smo lahko poskusili piskati na piščal, s katero kličejo račke. Ogledali smo si nož, ki ga vedno spremlja. Pokazal nam je tudi koži nutrije in lisice. Najbolj zanimivi pa sta bili njuni lobanji. Medtem ko nam je Maj razlagal o lovskih aktivnostih, ga je njegova lovska psička Lejsi pridno čakala kakšnih 100 m stran od nas. Po končanem pripovedovanju jo je poklical k sebi in nam pokazal, kako mu pri lovu pomaga tudi ona. Tako smo npr. videli, kako prinese Maju kakšno stvar, ki jo vrže in jo Lejsi na ukaz poišče in še mnogo drugih stvari. Na koncu smo od daleč v hribu videli tudi jazbino. Ker smo bili že kar dolgo v gozdu, smo se počasi odpravili proti dolini. Poslovili smo drug od drugega in jo mahnili nazaj proti vrtcu. Ko smo se vračali proti dolini, nas je zopet nekje proti koncu vzpetine pozdravila megla. Hvaležni, da smo se naužili sonca in svežega zraka, smo se vrnili v vrtec na kosilo.