Najprej, dobrodošli v Borovnici. Kakšni so vaši prvi vtisi, kako se počutite pri nas?

Zelo rada pridem v službo. Ambulanta v Borovnici je dislocirana in ni del velikega zdravstvenega doma, zato je vzdušje drugačno, mogoče malo bolj domače. Lepo smo bili sprejeti tako s strani druge ekipe v zdravstveni postaji Borovnica kot s strani občanov in občine. Tudi dr. Marija Munda, ki je pred upokojitvijo delala v tej ambulanti, nam je zaželela vse dobro. Prvi vtisi so res zelo v redu.

Kakšno je vaše delo v Borovnici?

V Borovnici delam enkrat na teden, pokrivam 20 odstotkov ambulante skupaj z dr. Mačićem, ki pokriva 60 odstotkov ambulante.

Kakšna je vaša dosedanja študijska in poklicna pot?

Diplomirala sem na Medicinski fakulteti v Ljubljani, dokončala sem specializacijo iz družinske medicine, takrat sem bila zaposlena v Zdravstvenem domu Domžale. Pred približno desetimi leti sem prišla v Zdravstveni dom Vrhnika, kjer sem začela delati v nujni medicinski pomoči in sem od začetka vodja. V tem času sem dokončala tudi specializacijo iz urgentne medicine. Sem pa tudi delno zaposlena na katedri za družinsko medicine na Medicinski fakulteti v Ljubljani in sem pred dobrima dvema letoma doktorirala.

Na kateri točki ste se odločili za ta plemeniti poklic?

Tam nekje v srednji šoli, ko se pač odločaš, kaj bi rad počel v življenju. Vedno me je zanimalo naravoslovje in ko sem bila pred odločitvijo, ali si bolj želim delati v naravoslovju z ljudmi ali v naravoslovju nekje v laboratoriju, sem se preprosto odločila za delo z ljudmi.

Kakšno pa je vaše delo?

Delno sem zaposlena na nujni medicinski pomoči, delno v ambulanti družinske medicine in delno na fakulteti, tako da imam zelo pestre dneve. In ta pestrost mi je zelo všeč. Posebnost ambulante družinske medicine je to, da tukaj spremljamo ljudi v daljšem časovnem obdobju, to je tek na dolge proge. Ja, imam zelo pestro delo.

Kaj vam je pa pri delu najpomembnejše?

To, da lahko delam kakovostno. Trudim se ljudem pomagati reševati zdravstvene težave in jih podpirati pri tistih odločitvah, ki so zanje najbolj optimalne. Življenje je kompleksno in rešitev, ki je odlična za nekoga, je lahko za drugega neprimerna. Kot družinska zdravnica se trudim upoštevati to raznolikost in se prilagoditi posamezniku, hkrati pa ostati zvesta dobri klinični praksi.

Koliko ljudi se je že prijavilo pri vas, kakšni so odzivi?

Ambulanta je že praktično polna, odzivi ljudi pa so zaenkrat zelo pozitivni. Ljudje so zadovoljni, da imajo ambulanto v kraju bivanja. Mislim, da so te manjše ambulante izjemnega pomena, sploh v Sloveniji, za katero je značilna razčlenjenost trerena in bistveno zahtevnejša dostopnost kot npr. v ravninskih državah z odličnim javnim prevozom, kot je Nizozemska. V Sloveniji je pestrost pokrajine tako močan dejavnik, da enostavno moramo spodbujati decentralizirano mrežo ambulant družinske medicine. To je pomembno že sedaj in bo še bolj v prihodnje, ko bo postalo še bolj izrazito demografsko staranje populacije.

Kot družinska zdravnica ste verjetno zelo seznanjena s pomankanjem tega kadra.

Še kako dobro. Pomankanje kadra je eden ključnih izzivov, ki jih bomo imeli v prihodnjih letih. Tukaj si ne moremo zatiskati oči in upati, da bomo zdravstvene kadre uvažali iz drugih držav. Ne bo šlo, ker je pomanjkanje zdravnikov in drugega zdravstvenega kadra vseevropski problem. Zdravniki bomo morali začeti delati nekoliko drugače, več nalog delegirati svojim sodelavcem, ki so ravno tako zdravstveno usposobljeni in kvalificirani. Družinskemu zdravniku bo ostal tisti del, ki zajema postavljanje diagnoze in odločanje o zdravljenju, druge aktivnosti pa bodo opravili drugi čalni tima. Ne en zdravnik, celoten zdravstveni tim bo lahko kakovostno oskrbel večje število ljudi. Tako vidim razvoj prihodnosti.

Kdo pa je Vesna Homar, ko ni na urgenci in v ambulanti?

Zelo rada sem v naravi, to mi predstavlja enega najpomembnejših odklopov. Od hoje v hribe, do teka po barju, kolesarjenja, pozimi zelo rad smučam. Imam čudovito družino in najbolj vesela sem, ko čas preživljamo skupaj. Upam, da sem svojim prijateljem tudi dobra prijateljica.

Namignili ste mi, da lahko kakšno besedo rečeva tudi o vašem japonskem študentu.

Na vseh mojih “deloviščih” me šest tednov spremlja japonski študent Koki. Gre za izmenjavo med našo fakulteto in univerzi v Miyazakiju, ki je na jugu Japonske. Študentje šestega letnika prihajajo v Slovenijo izkusiti dobro organizirano družinsko medicino. Kljub izjemni tehnološki in splošni razvitosti Japonske je družinska medicina v Sloveniji več korakov pred skupnostnim zdravjem na Japonskem.

In kaj recimo počne?

Seveda je tukaj jezikovna ovira, ker se v teh šestih tednih lahko nauči le nekaj slovenskih besed. Pomeri pa krvni tlak, pomaga pri cepljenju, posname EKG, sestri pomaga vlagati kartone … Vključujemo ga v tiste dele, kjer jezik ni ovira, hkrati pa mu seveda predstavljam klinične primere.

Kakšni pa so odzivi ljudi?

Zelo pozitivni. Marsikdo je že izrazil upanje, da bo ostal. Mislim, da sicer to ni namen izmenjave, so ga pa Borovničani zelo lepo sprejeli.

Kako se počuti on?

Mislim, da odlično. Sva se ravno pogovarjala, da preden je prišel v Slovenijo, se mu družinska medicina oz. “community medicine” (prevod: skupnostna medicina), kot jo poznajo oni, ni zdela kot ena izmed najožjih opcij za specializacijo, zdaj pa resno razmišlja o tem.

Mogoče še kakšna beseda za naše bralce …

Zahvaljujemo se ljudem, da so nas lepo sprejeli v novi ambulanti. Jih pa tudi spodbujamo, naj skrbijo za svoje zdravje, da bodo obiski pri nas pretežno preventivne narave.

Dr. Srđan Mančić: Se trudim, da ni veliko “reklamacij”

Kako ste se udomačili v Borovnici?

Lepo. Dobro je, da je tako oddaljena ambulanta, da je bolj ruralna, ne prav mestna. Tako imaš več možnosti, če hočeš delati. Ponavadi ljudje iz teh ruralnih koncev ne hodijo radi v Ljubljano oz. kamorkoli drugam zaradi reči, ki jih lahko naredimo v ambulanti družinske medicine, kot je npr. majhna kirurgija. Pacienti so zadovoljni, da te reči oz. posege radi naredimo v naši ambulanti. Zato sem vedno izbiral te majhne kraje, kjer mi je boljše delati. Mi je lepo, super.

Kako sicer delate v Borovnici?

Ob ponedeljkih smo popoldan, torek in sredo dopoldan in četrtek dopoldan, s tem, da dela dr. Vesna Homar. Ambulanta sicer še ni polna in je še prostor, tako da se ljudje še lahko pridejo opredeliti. Tisti, ki so se hoteli opredeliti, so se večinoma že in ni več takšnega navala, kot je bil na začetku.

Kakšna je vaša dosedanja študijska in poklicna pot?

Uh, dolga. Fakulteto sem končal v Beogradu. Potem sem prišel v Slovenijo, kjer sem po nostrifikaciji diplome naredil specializacijo iz družinske medicine. Po zaključeni specializaciji sem začel delati na urgenci, ki je sicer moja prva ljubezen. Kot specialistu družinske medicine z nekajletnimi izkušnjami na urgenci se je pokazala možnost za "dospecializacijo" urgentne medicine in sem tako naredil še to specializacijo. Približno 10 let smo v ZD Vrhnika kot NPM ločeni od ambulant družinske medicine. To je unikum v Sloveniji. Po določenem času pa pride do “utrujenosti materiala”, pa sem si zaželel malo bolj mirnih vod in sem se odločil, da se vrnem nazaj k prvi specializaciji, družinski medicini. Zdaj sem polovico delovnega časa v ambulanti družinske medicine, drugo polovico v NMP in mislim, da je to dobra kombinacija.

Kakšna pa je kaj razlika med tema deloma?

Razlika je velika. Nekako v urgenci gasimo požar in tudi tega adrenalina mi je manjkalo, ko sem se odločal za delo v urgentni medicini. Tu uredimo glavne težave, kar se dogaja potem s pacientom, pa nekako ne slediš več. In to sem začel pogrešati. To vodenje pacienta, zato sem se odločil, ne samo zaradi utrujenosti, da se vrnem nazaj v družinsko medicino. Je pa res, da tudi tukaj niso kaj bolj mirne vode, so tudi valovi, ampak nekako imaš to spremljanje pacienta. Obe specializaciji sta zahtevni, vsaka na svoj način in v obeh si prvi na udaru.

In katera vam je ljubša?

Težko povem, ker sta tako različni, obe imam zelo rad. Rad imam teren in na urgenci je veliko situacij, pri katerih moraš takoj ukrepati, tam je adrenalin. Pri družinski medicine je bolj mirno, a tudi zahtevno. Trudim se, da sem v obeh dovolj dober in da ni veliko reklamacij.

Na kateri točki ste se odločili, da boste zdravnik?

Zanimivo je to, da sem predvsem hotel študirati književnost. Ampak glede na razvoj politične situacije stare Jugoslavije, tam, kjer sem hotel študirati, ni bilo več možno. Potem sem se vprašal, kaj študirati, a da te ni sram povedati … Tehnične fakultete so takoj odpadle, ker sem bil s fiziko in matematiko že od majhnega skregan. Nekako je po rešetu tako ostala medicina. Tako da, daleč od tega, da bi bila to moja otroška želja in da sem od vedno hotel biti zdravnik. Mi pa zdaj nikakor ni žal.

Potem pacientom večkrat priporočate, da kaj preberejo, glede na vašo prvo željo študija?

To pa vedno. Pa ne samo, da berejo. Priporočam, da so tudi manj egocentrični, oz. da manj gledajo nase. Je precej manj težav. Vse, kar človeka usmeri stran od tega, da je sam sebi v centru pozornosti, mu pomaga, da bolj zdrav. Knjige so absolutno izhod iz tega, ker si v čisto drugačnem svetu.

Tudi sami veliko berete?

Ja, ne morem zaspati, če ne berem.

Kako gledate na pomanjkanje vašega kadra, kako ga občutite?

Na Vrhniki imamo dobro urejen sistem. Pomanjkanje zdravnikov je povsod, ne samo v Sloveniji, ker se zahteve prebivalstva povečujejo. Vse gre naprej, tudi primarna zaščita. Veliko več se prelaga na primarni nivo. Glede pomanjkanja pa raje ne bi komentiral, ker bi to že šlo za politiko.

Kdo pa je Srđan Mančić, ko ni v zdravniški halji?

Rad potujem, rad vrtnarim, rad sem s svojimi mačkami in rad berem. Čim več prostega časa poskusim biti na svojem vikendu, kjer imam svoj paradiž. To me sprošča.

Kdaj pa ste prišli v Slovenijo?

16 let nazaj, leta 2007. V Slovenijo me je pripeljala želja do bolj normalnega življenja. Sem človek, ki ima rad spremembe in če nekaj ni v redu, je treba spremeniti. V Beogradu marsikaj ni bilo v redu. Potem sem prišel v eno bolj urejeno sredino.

Kako naprej, ostajate v Borovnici?

Ja, ostajam v Borovnici, z eno pavzo. Ne bo me tri mesece in pol, ker grem v Afriko na humanitarno medicinsko odpravo. Gremo na jug Ugande, pomagati ljudem. Preko Medicinske fakultete nas gre šest, nekaj je študentov, absolventov, jaz sem edini zdravnik. To sem si vzel tudi kot izziv, saj greš iz čisto urejenega okolja v okolje, ki to ni. Iz medicine, kjer imaš vse na voljo, do medicine, kjer imaš samo dve roki in stetoskop. Bo izziv. Predvsem želimo pomagati ljudem, ki nimajo sreče, da so rojeni v urejenem zdravstvenem sistemu. Veliko medicinskega in drugega sanitetskega materiala smo že nabrali in vse to bomo v Afriko poslali s kontejnerskim ladijskim prevozom.

Kdaj odhajate?

30. maja, vračam se 16. septembra.

Za konec pa še sporočilo pacientom in bralcem …

Prosil bi za veliko potrpljenja, ker se ambulanta postavlja čisto na novo. Veliko je že urejenega, je pa treba še veliko urediti. Vsaka ambulanta ima svoj princip dela. Trudimo se biti čim bolj dostopni in odzivni, ampak ker nismo vsak dan tu, je to kar izziv in včasih ne utegnemo isti dan narediti vsega, kar bi si vsi želeli. Prosimo za potrpljenje, da se tudi mi navadimo na novo okolje in da se tudi vi navadite na nas. Slišim pa, da so odzivi dobri, kar me veseli, da so ljudje zadovoljni. Predvsem pa polagam vsem na srce, ne glejmo samo nase in glejmo na svet z veselimi, pozitivnimi očmi, ker bo tudi življenje tako boljše.

Rok Mihevc