Borovniška dolina česa podobnega ne pomni, so pa zato 5. 8. 1874 pisale Novice: »Volkovi so se prikazali pri Padežu blizo Vrhnike in pokončali četvero govedi in več ovac.« In čez dober teden, 15. 8. 1874, še Slovenski narod: »Na Pokojišči nad Borovnico so tamošnjemu mežnarju pretečeni teden volkovi dva vola raztrgali.« 30. 12. 1874 pa: »V našej okolici klatijo se uže dalj časa nepriljubljeni gostje – volkovi. Trojica teh vede se zelo domače i se zelo prizadeva dobiti prijateljstvo psov, ki pa prijateljstvu nič ne zaupajo, kar je tudi opravičeno; izkušnja kaže, da je uže vsakateri ‘Sultan’ ali ‘Šek’ v preozki sferi volka postal žrtev presrčnega volčjega prijateljstva. Znamenito je, da največji in srditeji pasji rogovileži uže ob času obmolknejo in se v varnost vrinejo, ko očanec volk še zelo oddaljeno patrolira.«

140 let pozneje, v noči z 28. na 29. oktober, pa so volkovi udarili na Pakem pri Borovnici. »Dve ovci so zadušili in dva jagnjeta, eno ovco, ki je ušla čez ograjo, so pa povsem požrli. Ko je ušla čez ograjo, so leteli za njo, tako da je s tem rešila ostale, saj se nazaj niso vračali,« pripoveduje Marjan Kržič. Po kakih desetih metrih so jo podrli in še dvajset metrov vlekli po travi, od nje pa je ostala zgolj »koža in kosti, nekaj glave in vratu«. Še trije jagenjčki so bili obgrizeni, a so že izven nevarnosti. 55-glavo čredo je še nekaj časa hodil varovat do polnoči in v zgodnjih jutranjih urah, ob ogradi pa je puščal prižgane bakle in sveče. Pred leti je Kržič sicer že našel dva zadušena mladiča, enega na pol požrtega, a domneve, da gre za šakale, tedaj ni bilo mogoče dokazati. Niti teden se še ni končal, in že so se v noči s 1. na 2. november neljubi gostje znova oglasili, tokrat na drugi strani doline, v Zabočevu. Na spodnjem koncu vasi so prav tako preskočili električnega pastirja in pričeli s krvavim plesom. V ogradi je bilo sedem ovac, »šest so jih pospravili. Eno so odvlekli in povsem požrli, drugo na tričetrt, ostale pa podušili. Le ena je preživela, ker se ji je uspelo skriti,« je povedal Janez Debevec. Pred časom je sicer imel okrog 50-glavo čredo, potem jo je zmanjšal zgolj na toliko, da so mu popasle bregove, zdaj pa bo s tem nehal, saj da obiski plenilcev zaradi manjšega števila divjadi postajajo prepogosti. Že lani je namreč ob ogradi našel medvedje sledi in praske.

Strokovnjak za volkove, dr. Miha Krofel, je potrdil, da gre pri zadnjih incidentih za menišijski volčji trop, ki od leta 1996 živi na območju med Ljubljanskim barjem, Cerkniškim poljem in avtocesto. Trenutna alfa samec in samica sta prišla sem v zimi 2011/2012, prvi iz slavniškega, druga iz vremškega tropa. Lani sta imela šest mladičev, od katerih so trije poginili, »v zadnjem času pa so opaženi skupaj štirje volkovi, možno pa da jih je kaj več, ker se trop ne drži ves čas skupaj«, morebiti tudi pet ali šest. »Ta trop povzroča razmeroma malo škode v primerjavi z drugimi po Sloveniji,« glede zadnjih napadov, ki v stoletni zgodovini naših krajev nimajo primere in sploh nikdar niso segli tako severno, pa Krofel meni, da gre za naključje. »Šli so mimo, opazili ovce, in ker so bili uspešni pri lovu, so se še enkrat vrnili oz. se enako odzvali, ko so znova naleteli na ovce,« zaključuje Krofel, ki lastnikom drobnice svetuje, naj to čez noč umaknejo v varen prostor oz. nakupijo 1,7 metra visoko električno ograjo Farmer ali kraškega ovčarja, kar sofinancira država. Sprememb državne politike glede volka sicer ne pričakuje, kvečjemu v smeri večje zaščite.

»Žal mi je kmetov, ampak popolnoma nič jim ne moremo pomagati. Še tisto škodo, ki nastane, jo država izplačuje, a je pri odškodninah nereden plačnik,« o tem, kaj lahko naredijo lovci, pove Jože Korošec, starešina Lovske družine Borovnica. Volk je zaščitena vrsta in letos je ministrstvo za okolje in prostor odobrilo odstrel zgolj petih primerkov, dveh na Notranjskem. »Zadeva je ušla izpod nadzora. Prej, ko smo lovci lahko sami načrtovali, ni bilo konfliktnih situacij z volkovi. Enako je z medvedom. Ko pride v bližino mest, je vik in krik, ko vrh vasi vsak večer trka na vrata ljudem, je pa vse v redu,« je slikovito pojasnil Korošec. Lovci trenutno lahko zgolj pišejo poročila in opozarjajo kmete, a četudi bi država spremenila strategijo, težava ne bi bila odpravljena čez noč, ker je volka izredno težko izslediti. Korošec s Kroflom deli mnenje, da je malo verjeten napad na mlado govedo, ne bi pa dal roke v ogenj, kar se tiče napadov na človeka. Po besedah veterana druge svetovne vojne in upokojenega lovskega čuvaja Ivana Dragarja s Pokojišča je možno tudi to. V času hudih zim z visokim snegom volk namreč »kolje po dolgem in počez«, nekoč je na poti proti Begunjam naletel na kar šest podušenih srn in jelena, le malo pojeden je bil zgolj slednji. V zimi 1943/44, ko je volkov na Kočevskem menda kar mrgolelo, pa so od nekega partizanskega kurirja našli zgolj okrvavljen čevelj, v bližini pa tri ustreljene volkove.

Damjan Debevec, foto: DD