Članica Gledališča Celje, domačinka Manca Ogorevc, je na XXVI. Mednarodnem božičnem gledališkem festivalu v Sankt Peterburgu prejela nagrado za najboljšo žensko vlogo za vlogo Maye v uprizoritvi Večni otrok Nave Semel v režiji Yonatana Esterkina.

Kako ste se pripravljali na to zahtevno vlogo?

Na vlogo Maye sem se začela pripravljati več kot pol leta pred premiero, saj je bila premiera v angleškem jeziku, naše gledališče smo namreč želeli odpreti tudi mednarodno. Teden dni po angleški premieri je bila še slovenska. Pred začetkom vaj v juniju 2019 sem želela v obeh jezikih tekst znati na pamet, saj sem se zavedala, da mi bo to omogočilo nemoteno delo pri oblikovanju vloge matere otroka z Downovim sindromom. Z lektorjem za angleški jezik, uspešnim ameriškim pisateljem in profesorjem zgodovine umetnosti, ki živi v Kamniku in odlično govori slovensko, Noahom Charneyem, sva skrbno brala tekst in popravljal je mojo izgovorjavo, s katero je bil, na srečo, že na samem začetku zelo zadovoljen. Z veliko mero samodiscipline sem v štirih mesecih cel tekst znala na pamet v obeh jezikih. Tehničnih del priprav na vlogo, ki se je na začetku zdel skoraj nemogoč, je bil uspešno opravljen. Seveda se mi je hkrati v glavi počasi oblikovala podoba te ženske, potem so se začele vaje na Malem odru Gledališča Celje z režiserjem, ki mi je ponudil še svoja videnja in razmišljanja, s samim konceptom postavitve v prostor mi je bil v veliko pomoč.

Ste se še kaj dodatno izobraževali o otrocih z Downovim sindromom?

Seveda. Celotna ekipa, ki je bila ves čas nastajanja monodrame ob meni, se pravi režiser Yonatan Esterkin, dramaturginja in direktorica Gledališča Celje Tina Kosi, lektor za slovenski jezik Jože Volk in jaz smo se poglobljeno izobraževali o otrocih z Downovim sindromom. S tega področja obstaja veliko literature, ki smo jo prebrali, na voljo so filmi, dvakrat pa smo obiskali center za usposabljanje Draga pri Igu, kjer smo prišli v neposredni stik z otroki s posebnimi potrebami in motnjami v duševnem razvoju, pri čemer seveda nismo ostali ravnodušni, nasprotno, ganilo nas je in nam dalo misliti. Tamkajšnjim strokovnim sodelavcem sem zelo hvaležna za vso strokovno pomoč in podporo. Pogovori z njimi so nam dali ogromno informacij o teh otrocih, njihovem doživljanju sveta, kako naša družba sprejema njihovo drugačnost. Predvsem pa, kar je bilo za mojo vlogo tudi zelo pomembno, s koliko strahovi s soočajo starši in kako doživljajo inštitucijo, v kateri je njihov otrok. Velika zahvala gre tudi družini Kavalar z Bleda, ki sem jo obiskala na domu. Starša Tanja in Aleš sta mi odprtega srca pripovedovala o življenju z  njunim sinom Aljažem, ki ima Downov sindrom. Vrata so mi odprli tudi v Centru Matevža Langusa v Radovljici, kjer sem lani 21. marca  povezovala prireditev ob svetovnem dnevu Downovega sindroma, ob tej priložnosti sem se ponovno srečala z otroki in odraslimi s posebnimi potrebami ter zaposlenimi, ki zanje vsak dan skrbijo.

Kako je potekalo sodelovanje z režiserjem?

Režiser prihaja iz Izraela, kjer je, kljub mladosti, že zelo uveljavljen ustvarjalec. Poleg režije je študiral tudi filozofijo in politične znanosti. Veliko prevaja, je novinar in profesor igre. V Slovenijo se letos februarja vrača že tretjič, in sicer bo režiral v SNG  Nova Gorica. Prvič je pri nas režiral v Prešernovem gledališču Kranj zdaj že večkrat nagrajeno monodramo Judovski pes. Odlično govori angleško in zdi se mi, da se je le malo "izgubilo s prevodom"  in nama je uspelo najti skupni gledališki jezik. Zelo dobro sva se razumela, prisluhnila sva drug drugemu z vso odprtostjo. Yonatana odlikuje neskončno veliko znanja, s katerim mi je osvetlil Izrael, židovsko kulturo in način dela v izraelskih gledališčih. Poleg tega je Yonatan osebno poznal avtorico te monodrame, žal že pokojno Navo Semel, zato mi je velikokrat pripovedoval o njej, o tem, kako čudovit človek je bila, kar pa sem začutila tudi sama, ko sem prvič prebrala besedilo. Yonatan mi je bil v veliko pomoč, podporo, vodil me je skozi nastajanje vloge in mi na koncu tudi prepustil, da zgodbo izpovem iz sebe iz lastnega razumevanja drugačnosti, sprejemanja drugačnosti in nenazadnje skozi dušo in srce matere, ki spušča svojega otoka iz varnega družinskega okolja v kruti zunanji svet.

Kako je predstavo sprejela publika?

Odzivi na predstavo so že od angleške premiere, ki je bila 7.septembra 2019, zelo dobri. Tudi vse slovenske ponovitve je publika odlično sprejela. Po različnih družbenih omrežjih dobivamo v Gledališče Celje prelepe zapise gledalcev, ki se jih je ta monodrama globoko dotaknila. Prav tako jo z velikim zanimanjem sprejema mlajša, srednješolska publika. Veliko mi pomenijo vsa videnja in doživljanja publike, zelo pa sem vesela tudi pozitivnih kritik, ki sem jih dobila  od staršev,  ki imajo otroka s posebnimi potrebami. Prav tako so predstavo odlično sprejeli v Sankt Peterburgu. Tako publika, ruski kolegi igralci in strokovna žirija, ki mi je podelila nagrado.

Predstava osvešča in izobražuje....

Gledališče ima veliko možnosti in želim si, da tako ostane še dolgo, da na sebi lasten način gledalcu neposredno spregovori o problemih družbe in postavitvi človeka v njej in to na vseh nivojih bivanja, od intimnega do javnega. Postavi zrcalo družbi in premika meje, ki si jih posamezniki postavljamo glavi. Vesela sem, da sem lahko del te sporočilnost in da lahko kot umetnica doprinesem k razmisleku o najtežjih preizkušnjah človeka, ki bi se jih morala naša družba bolj zavedati, jih ozavestiti, in ne odmikati na svoj skrajni rob. V tem primeru govorim predvsem o sprejemanju lastne drugačnosti in sprejemanju drugačnosti drugih  ter o vključevanju teh ljudi v vsakdanje življenje. Družba bi tako postala boljša in bivanje v njej zagotovo kvalitetnejše in prijetnejše.

Romana Purkart, Foto: Uroš Hočevar, Gledališče Celje