Pet let je poteklo od prvega – poskusnega popisa žepovskih hramov in letos 11.1.2020 je bilo to že tradicionalno. Kot koledniki, smo se zbrali v Gornji vasi pri Markotu. Pričeli smo v soju novoletnih lučk ki so ob začetnem blagoslovu župnika Zorana Zornika obarvale vse prisotne v modro barvo. Z vedrino na obrazu ter toplino v srcu smo se odpravili po vasi do vseh enajstih hramov, kjer so bili gospodarji doma in so nam bili pripravljeni odpreti vrata.

Po vasi nas je spremljala pesem ter glas harmonike. Najprej smo se ustavili pri Dragotu pod Žepovskim Školom, nato nadaljevali do Kožmanov k najstarejšemu 'kletarju Bogotu'. Nikjer ni manjkalo dobrot kljub temu, da je bila lanska letina bolj skromna, a je bila pa kvalitetna.

Na naslednji postaji smo poskusili 'oškurževo' zdravilo, ki ga je strokovno pripravil g. Makovec. V Grintovcu je ta mlada postregla s krofi, ki so bili tako dobri, kot pustni. Malo daljšo postajo smo imeli pri Stojanu pri Brecljih. Sedli smo za mizo na kateri je lepo dišala jota v bakrenem kotličku. Pri svetem Martinu se je harmonika najprej zaustavila pri Alešu in njegovih svinčnikih ter nadaljevala pot do Ferjančičevih v shrambo s salami. Po namestitvi hramske vinjete se je pesem nadaljevala v center vasi k Bitejškim k Jožetu, pobudniku obiska hramov. Tu so specialisti za 'krodegine' v testu. V sorazmerno toplem vremenu nismo preveč hiteli do naslednjih vrat, saj nas je spremljalo tudi nekaj najmlajših, ki so se kar dobro počutili. Stibilovi, ki so bili predzadnji v nizu, so redki Žepovci, ki v svojem vinogradu pridelujejo vino. Boris in Rado z veseljem delata to po starem. Na koncu smo se spustili še do Stibilovega mlina, kjer si je Evgen zgradil kmetijo z govejo živino in tudi s konji. Tu je bil prostor tako velik, da so nekateri zaplesali. Medtem ko je ta mladi pekel pice, je družba glasno zapela še nekaj pesmi. Zaželeli smo si eno dobro leto in tudi dobro letino, da bo naslednje rajžanje čez eno leto zopet veselo.

Aleš Brecelj