Ajdovski planinci smo se v nedeljo, 15. 10 2017, odpeljali na izlet v neznano. Predsednik Cvetko Ušaj je dan lepo zavil v nitke skrivnosti, tako da smo vse do Unca ugibali, kam nas bo vodila pot. V Cerknici je bila skrivnost razvozlana.
Slivnica se je bohotila pred nami. Sonce je sramežljivo kukalo izza ljubljanske megle in napovedovalo zelo topel dan. Domača vodnica Štefka je vzela taktirko v svoje roke in je ni izpustila vse do konca naše poti. Notranjski regijski park, velik 222 kvadratnih kilometrov, ji je domač do skrajnih kotičkov. Hitro smo vzeli pot pod noge v upanju, da srečamo čarovnice, saj se bliža njihov dan. Čarovnic seveda nismo srečali, smo pa občudovali jesenska barve, čeprav so se temperature dvigale zelo visoko.
Na vrhu hriba nas je pozdravil čudovit razgled: pod nami Cerkniško polje z jezerom, vse se je ujelo med Javorniki, Bloško planoto in Slivnico. Menim, da se nam je risal Nanos v ozadju in Golaki za njim. Tudi Julijci so nas pozdravljali iz daljave. Sestop po drugem pobočju Slivnice je bil besede vreden. Kolena so se nam
včasih zašibila, pogosto smo se drsali in ne hodili, vendar ... Naš avtobus s skoraj petdesetimi sedeži, toliko nas je bilo, nas je čakal v Grahovem. Preden smo lahko dojeli krvavo preteklost tega kraja, smo odžejali grlo. Toliko tragedije se je v preteklosti zgodilo na tem koščku zemlje, da res pomisliš, da so imele čarovnice svojo palico zraven. Kraj je povezan tudi s tragedijo pesnika Franceta Balantiča. Zapustili smo spomin in se usmerili po sprehajalni stezi ob Cerkniškem jezeru. Naša Štefka nas je večkrat spomnila, da bi lahko srečali medveda, če bi imeli srečo, seveda. Na poti smo opazovali številne izvire vode in ugotavljali, da se gladina vode iz dneva v dan spreminja. Menda se je spreminjala tudi pod našimi koraki, kajti
marsikdo je pod listjem zabredel vanjo. Cerkniško polje naj bi bilo devet mesecev pod vodo, vendar iznajdljivi domačini so lahko na istem mestu, v različnih delih leta, ribarili, se vozili s čolni, se
sprehajali in kosili. V poletni vročini voda ponikne. Jezero je bilo omenjeno že v antiki, na zemljevidih je našlo prostor v 15. stoletju, gotovo pa je bilo predstavljeno Evropi z Valvasorjevim delom.
Marija Terezija je poskrbela, da so na bregovih jezera stare hruške, ki kljubujejo vodi in mrazu. Veselijo se jih medvedi, pridejo namreč do hiš. Zgodovina pravi, da je moral vsak mladoporočenec posaditi eno drevo. Tudi za hruške gre zasluga Dunaju.
In kako je nastalo jezero? Legend je več. Ena izmed njih pravi, da je nastalo iz velike ljubezni. Tej lahko verjamemo. Na Cerkniškem sta stala dva gradova, vsak na svojem koncu doline: karlovški in šteberški. Med njima je vladalo veliko sovraštvo. In kot določa usoda, sta se šteberški sin in karlovška hči zaljubila, ta
Slivnica se je bohotila pred nami. Sonce je sramežljivo kukalo izza ljubljanske megle in napovedovalo zelo topel dan. Domača vodnica Štefka je vzela taktirko v svoje roke in je ni izpustila vse do konca naše poti. Notranjski regijski park, velik 222 kvadratnih kilometrov, ji je domač do skrajnih kotičkov. Hitro smo vzeli pot pod noge v upanju, da srečamo čarovnice, saj se bliža njihov dan. Čarovnic seveda nismo srečali, smo pa občudovali jesenska barve, čeprav so se temperature dvigale zelo visoko.
Na vrhu hriba nas je pozdravil čudovit razgled: pod nami Cerkniško polje z jezerom, vse se je ujelo med Javorniki, Bloško planoto in Slivnico. Menim, da se nam je risal Nanos v ozadju in Golaki za njim. Tudi Julijci so nas pozdravljali iz daljave. Sestop po drugem pobočju Slivnice je bil besede vreden. Kolena so se nam
včasih zašibila, pogosto smo se drsali in ne hodili, vendar ... Naš avtobus s skoraj petdesetimi sedeži, toliko nas je bilo, nas je čakal v Grahovem. Preden smo lahko dojeli krvavo preteklost tega kraja, smo odžejali grlo. Toliko tragedije se je v preteklosti zgodilo na tem koščku zemlje, da res pomisliš, da so imele čarovnice svojo palico zraven. Kraj je povezan tudi s tragedijo pesnika Franceta Balantiča. Zapustili smo spomin in se usmerili po sprehajalni stezi ob Cerkniškem jezeru. Naša Štefka nas je večkrat spomnila, da bi lahko srečali medveda, če bi imeli srečo, seveda. Na poti smo opazovali številne izvire vode in ugotavljali, da se gladina vode iz dneva v dan spreminja. Menda se je spreminjala tudi pod našimi koraki, kajti
marsikdo je pod listjem zabredel vanjo. Cerkniško polje naj bi bilo devet mesecev pod vodo, vendar iznajdljivi domačini so lahko na istem mestu, v različnih delih leta, ribarili, se vozili s čolni, se
sprehajali in kosili. V poletni vročini voda ponikne. Jezero je bilo omenjeno že v antiki, na zemljevidih je našlo prostor v 15. stoletju, gotovo pa je bilo predstavljeno Evropi z Valvasorjevim delom.
Marija Terezija je poskrbela, da so na bregovih jezera stare hruške, ki kljubujejo vodi in mrazu. Veselijo se jih medvedi, pridejo namreč do hiš. Zgodovina pravi, da je moral vsak mladoporočenec posaditi eno drevo. Tudi za hruške gre zasluga Dunaju.
In kako je nastalo jezero? Legend je več. Ena izmed njih pravi, da je nastalo iz velike ljubezni. Tej lahko verjamemo. Na Cerkniškem sta stala dva gradova, vsak na svojem koncu doline: karlovški in šteberški. Med njima je vladalo veliko sovraštvo. In kot določa usoda, sta se šteberški sin in karlovška hči zaljubila, ta
motiv nas vodi do Shakespeara. Ko je Šteberčan prosil Karlovčana za hčerino roko, mu je postavil pogoj, da mora priti ponjo s čolnom. S pomočjo velikega kosmatega moža, ki je mladeniču svetoval, naj požirno jamo pokrije, je dolino res zalila voda. Vsak večer se je Šteberčan odpeljal k izvoljenki s čolnom v smeri
luči, ki mu jo je dekle postavilo. Vendar vse ne sme biti prav. Dekle je bilo všeč tudi nekemu plemenitašu. Ta je skrivaj premaknil luč in Šteberčana usmeril proti požiralniku Karlovici, ki ga je pogoltnil. Zakaj žalost v taki silni ljubezni? Cerkniško jezero z vsemi svojimi čudeži je ostalo. Vznemirja in vabi ljudi od blizu in daleč. Če se pridružijo še prijazni ljudje, ki s svojo pojočo govorico sežejo obiskovalcu do duše, je obisk Notranjskega regijskega parka popoln. Gostoljubno so nas sprejeli na turistični kmetiji, ki hrani tudi različne muzejske
predmete iz preteklosti. Z okusno ocvirkovko in golažem, naš predsednik ga je kuhal cel dan, se je nedeljska pot iztekla. Ostala je lepota.
Irena Šinkovec