Naš domač teren, Trnovski gozd še vedno skriva jamarske bisere. Enega takih sem našel za Srednjim Golakom. Tako sem odkritje te jame opisal v reviji Jamar. Zima 14-15 je na Golake vrgla ravno dovolj snega za turno smuko. Enkrat marca je bil tak lep, jasenski in precej mrzel dan. Sneg je bil super, lahkotno sem drsel od vrtač do dihalnikov, padal preko vej in si obetavne vhode shranjeval v GPS. Jamarska poezija. Smuči so me zanesle za Srednji Golak. Tam zadaj sem se že večkrat potikal, a vrtač je veliko in nikoli ne veš, če si vse prešnofal. Tako se znajdem na robu globoke koliševke. Z roba se ne vidi celega dna, zato si snamem smuči in se peš spustim v luknjo. Ah, spet ne bo nič, si mislim. Kaj pa je tam tik pod južno steno za tistim grebenčkom? Zlezem gor in glej jo, glej luknjo. Ja, sej sem vedel, da te bom enkrat dobil. Vhod 1 x 1 m nato pa strmo poševno sneženo pobočje. Kaj grem noter al ne? Saj ni ledeno? Vidi se, da se spodaj malo zravna. In že se počasi drsam po riti v jamo. Ja, saj sem vedel da bo 'čurka' (majhna nepomembna jama), si mislim, ko se znajdem na dnu ob steni. Še to špranjo pogledam, potem pa ven. Špranja je 20 cm široka razpoka, zadaj se vidi večji prostor, prepih hudooo vleče noter. To so trenutki, ki jih jamar ne pozabi. Jamarstvo je ta boljši šport ever. Pol metra dolga ožina je za nas izkušene širilce ožin mala malca. Že sem bil zunaj in 'cahnal' vhod  v GPS. Vzpona na greben Golakov se sploh ne spomnim, ker sem preračunaval nadmorsko višino vhoda in višino Hublja. 1360 m in malo sreče pa lahko dobimo jamo globoko 1000 m. Čakal me je le še eleganten slalom med drevesi. Sneg milina. Kako lepo je življenje. Tu moram malo spustit, da me bo neslo čez tisti grebenček. Takrat pa z levim očesom pol metrov pod mano zazija brezno. O f…. in sreča. Če bi šel malo nižje, bi čofnil noter. Pa ravno danes, ko sem pozabil poklicat Reharja, da mu povem, kam grem in kdaj pridem. Odštamfam nazaj do roba brezna. Ja, mogoče bi pa lahko splezala ven. Tako na uč je okrog 10 m globoka zadeva. Ma, če bi bil polomljen, bi šlo pa težko. Sreča je na strani hrabrih, pravi star partizanski pregovor, si rečem in bolj počasi odvijugam do avta. Čez štirinajst dni jo že maham za Srednji Golak. Sneg je začel kopneti in šel sem peš. Udiralo se je, padal sem med od žleda polomljene veje in klel ko kočijaž. Do jame sem se vlekel dve uri. A ko te vleče tista zagonetna črnina, ni težko. Pred jamo je bilo vse polno dlak in sledi srn ali gamsov. Shojeno je prav noter v  jamo. Sem že mislil, da se gamsi skrivajo tudi v jame, ko zagledam poginulo srno prav pri ožini. Zdrsnila je noter in se ubila. Na srečo ni smrdela in če ne bi imel polnega nahrbtnika, bi jo nesel domov. Tako lepo uležane divjačine ne dobiš vsak dan. Odbijem nekaj lusk in se stlačim skozi ožino. Zadaj poševen rov nastlan z bloki, gor kamini, nato brezno. Vsaj 30 m pravi sluh. Toooo. V naslednjih akcijah smo dosegli globino - 270 m in dolžino preko 500 m. Kar pa je najpomembnejše - jama gre naprej! Od kod ime te jame Dobra Nada? Zato ker upamo na -1000 m in po moji mami, ki je res dobra Nada.

Drug uspeh je bila nova globina Jamone – Dol ledenice tretje najgloblje jame v Trnovskem gozdu. Jamo smo z - 410 m  poglobili na  - 543 m. Še vedno pa nam ni uspela povezava z bližnjo Belo Grižo 1.

Na Kaninu smo kot vsako leto organizirali jamarski tabor, ki se ga je udeležilo 24 jamarjev iz 13 društev.  Največ smo delali v breznu Huevos, ki smo ga poglobili na - 270 m in podaljšali na dobrih 700 m. Jama ima hud prepih in se nadaljuje. Ne eni od akcij smo v daljavi zaslišali bobnenje vlaka. Izkazalo se je da je bil potres. Odkrili smo novo brezno poimenovano Vstala Primorska, ki je za enkrat globoko le 113 m, a ima zelo zanimivo lego, saj se nahaja v bližini jamskega sistema Mala Boka - BC 4. To je sistem, ki ima pri slapu Boka vhod (Mala Boka) na Kaninskih podih pa izhod (BC 4).  Nadejamo se, da bo Vstala Primorska postala tretji najvišji vhod v sistem. Za enkrat pa so nas ustavile ožine. Z velikim veseljem smo sprejeli novico o obnovi kaninskega smučišča in gradnji ceste do C postaje. Humorju naklonjeni viri blizu Občine Bovec trdijo, da razlog za gradnjo ceste sploh ni smučišče ampak spodbuditev jamarskih raziskav na Kaninu. Kakor koli že, cesta nam je močno olajšala dostop do 'našega' Brezna pod žičnico. Iskanje nadaljevanja na dnu - 876 m globoko ni obrodilo sadov. Zato smo vrvi, šotor, spalke in ostali material zvlekli do globine 270. Od tam pa nadaljevali raziskave spet navzdol skozi vzporedna brezna. Trenutno smo v vzporednih delih dosegli globino - 450 m globoko. Jama pa je daljša od dveh kilometrov.