RKS - Območno združenje Ajdovščina je ob slovenskem dnevu krvodajalstva, 4. junija, in svetovnem dnevu krvodajalcev, 14. junija, krvodajalce in tudi ostale prostovoljce povabil na izlet v Solferino, kjer se je davnega leta 1859 rodila ideja o Rdečem križu.
Solferino je mestece južno od Gardskega jezera, ki ima približno 500 prebivalcev in je del province Mantova v pokrajini Lombardija. Švicarski poslovnež Henry Dunant je slučajno prišel do bojišča v Solferinu 24. junija 1859. Videl je ogromno pogorišče ter bojišče prekrito s trupli ljudi in kadavri konj. To je tenkočutno in ganljivo opisal v knjigi spominov na Solferino. Presunila ga je podoba desetine tisočev ranjencev, ki jim nihče ni pomagal in so trpeče čakali na pomoč. To je bil zadosten razlog, da je dal pobudo za ustanovitev organizirane pomoči ranjencem, ki bi jo danes lahko poimenovali prva pomoč. Posledica Dunantovih prizadevanj je bil tudi podpis prve ženevske konvencije leta 1864, ki je zaščitila sanitetno osebje in vojaške kurate, kar je bilo izhodišče za Rdeči križ, katerega pomemben cil je še danes prostovoljna pomoč ljudem v stiski, ne glede na kateri strani spopadov se znajdejo, ne glede na poreklo, raso ali stan.
V Solferinu smo si ogledali znameniti stolp, ki stoji na 206 metrov nadmorske višine s čudovitim razgledom na desetine kilometrov daleč po celi pokrajini. V stavbi so na ogled spominki in orožje padlih generalov v bitki, razni vojaški dokumenti ter portreti pomembnih vojskovodij tistega časa. Po ogledu stolpa smo se sprehodili skozi drevored cipres do parka Mednarodnega Rdečega križa z impozantnim spominskim obeležjem. V marmorju so namreč vgravirana imena vseh 189 nacionalnih društev Rdečega križa, ki pripadajo veliki družini Mednarodnega Rdečega križa (med njimi je seveda tudi slovenski).
Ogledali smo si tudi eno najstarejših cerkva v Solferinu, kjer so 21 let po bitki postavili kostnico z ostanki 1.413 lobanj padlih v bitki ter kosti okrog 7000 padlih vojakov ne glede na narodnost in državljanstvo. Izjemno zanimiv in ganljiv spomenik minljivosti in nesmiselnosti vojn.
Da pa ne bi obujali le spomina na grozote tragične vojne, smo obiskali še idilično mestece Sirmione, ki so ga osnovali in opevali že Rimljani. Ko v staro mestno jedro vstopimo skozi mogočno trdnjavo Rocca Scaligera, se nam zazdi, da se je čas ustavil. Tu se srečuje staro in mlado, preprosto in zapleteno, živahno in umirjeno.
Hvala vsem, ki ste se nam pridružili na izletu, ter Alfonzu Krapežu in Mariji Jereb za čudovite fotografije! Za vse ostale upamo, da se nam pridružite prihodnjič... :)
