Logo MojaObčina.si

Ajdovščina

DANES
23°C
4°C
JUTRI
23°C
4°C
Deli
9270

Govor Azada Karima ob kulturnem prazniku

Spoštovane občanke in občani, spoštovani gospod župan, spoštovani ustvarjalci in ljubitelji kulture! Dana mi je bila priložnost in posebna čast, da vam kot ustvarjalec ob letošnjem slovenskem kulturnem prazniku povem par besed.

Pred več kot štirimi desetletji sem prišel v Slovenijo študirat in kot veste, sem tu tudi ostal. S svojim prihodom v Slovenijo in vpisom na Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani, sem se pričel seznanjati tudi s slovensko kulturo. Spominjam se, da mi je tam ob Tromostovju že prve mesece posebej padel v oči spomenik, kip možakarja nad katerim je sedela prelestna gola mladenka. Zdelo se mi je, da morata imeti ti dve osebi za Slovence prav poseben pomen. Povprašal sem svoje slovenske kolege na akademiji. Povedali so mi, da sta tadva največji slovenski pesnik France Prešeren in njegova pesniška muza. Takrat sem prvič slišal za Franceta Prešerna in s tem se je začelo porajati moje prvo zanimanje za slovensko kulturo. Takrat si niti v sanjah nisem predstavljal, da bom nekoč tudi sam prispeval svoj kamenček v mozaiku slovenske kulture.

Pod pojmom kultura velikokrat mislimo na različne oblike umetniškega ustvarjanja: glasbo, književnost, vizualno umetnost, arhitekturo, gledališče,  film, ples ter druge človekove estetske in idejne dosežke. To je pravzaprav tisto, kar nas dela človeške, kar nas loči od živalskih vrst. 

O kulturi govorimo tudi na drugih področjih našega bivanja: govorimo o kulturi pitja, o govorni kulturi, o kulturi oblačenja, na žalost tudi o nekulturnem vedenju. Prav tako bi v teh pomenih  zaman iskali primerjave z živalskim svetom. 

Če o kulturi razmišljamo sociološko, naletimo na različne kulturne običaje, vrednote, pravila in vzorce vedenja, razlage sveta ter človeka in še kaj.

Menim, da je slovenski kulturni praznik povezan predvsem z izrazom spoštovanja do kulturnih dejavnosti, povezanih z umetniškim ustvarjanjem, z umetninami in s samimi ustvarjalci. 

Pa vrnimo se v naš domači kulturni prostor. Vesel sem, da imamo kar nekaj kulturnih ustanov, ki pokrivajo področje vizualne umetnosti. Pilonova galerija raziskuje in neguje spomin na našega rojaka Vena Pilona. Razen tega v okviru svojih zmožnosti prireja tudi druge aktualne likovne razstave. Lična hiše pokriva predvsem področje ilustracije in keramike. Galerija v Vipavskem Križu pokriva produkcijo profesionalnih in ljubiteljskih ustvarjalcev in tako na svojstven način skrbi za promocijo kulture. Tudi Hiša mladih je nosilka raznolikih kulturnih dogodkov, med katerimi so tudi vizualne razstave.

Potem je tu še Lokarjeva galerija, na katero sem še posebej ponosen. Nastala je namreč zaradi prizadevanja in neštetih ur prostovoljnega dela članov Društva severno primorskih likovnih umetnikov. Seveda moram tu še posebej omeniti lastnika Lokarjeve hiše, gospoda Miha Lokarja, ki nam je nesebično dal prostore v brezplačni najem za 10 let. Naj se tu javno zahvalim tudi Občini Ajdovščina, ki nam pomaga pri pokrivanju različnih stroškov. Brez te pomoči bi težko delovali. Lokarjeva galerija je postala prepoznana v slovenskem in širšem prostoru. Kvalitetno delo in program je opazilo tudi Ministrstvo za kulturo. Priznalo ji je status galerije, ki prinaša umetnikom točke pri uveljavljanju njihovega statusa. 

Le nekaj nas pri vsem skupaj teži: kaj bo čez nekaj let, ko bo pogodba za brezplačni najem potekla? Bo lastnik še naprej ostal prijazno širokogruden? Ali bomo morali začeti razmišljati o drugih prostorih?

Toliko o naših žlahtnih hramih za področje vizualne umetnosti. Kaj pa imamo na voljo tisti, ki zahajamo v gledališče? Največkrat avtobus ali osebni prevoz, da nas zapelje do Nove Gorice, Gorice, Trsta ali Ljubljane. Nekatere predstave je sicer možno za silo uprizoriti v pričujoči Dvorani 1. slovenske vlade, večina gledaliških dogodkov pa je tako kompleksnih, da na tem odru niso izvedljivi. Isto velja za koncerte.

Učitelji v šolah se zelo trudijo na različnih področjih kulturne vzgoje. Naša občina slovi po tem in na to smo ponosni. Žal pa so tudi šole in posredno starši obsojeni na plačevanje dragih prevoznih stroškov, ki so povezani z obiskovanjem kulturnih dogodkov v različnih slovenskih središčih. Kulturni dom v lokalnem prostoru bi lahko rešil tudi veliko tovrstnih zadreg.

Verjetno si tako kot jaz tudi vi želite kulturnega doma, žlahtnega prostora, ki bo v naše mesto privabil izvrstne glasbenike in ugledne gledališke ansamble. V zadnjih desetletjih smo na žalost priča bliskovitemu razvoju posebne oblike kulture, ki jo strokovnjaki poimenujejo potrošniška kultura. Vse polno trgovin, tako imenovanih potrošniških svetišč, je tudi v našem mestu. Kaj je tisto, kar tako množično žene ljudi k potrošnji in nakupom? Vsekakor so to poželenja po imeti in uživati, ki pa končajo v duhovno izpraznjenem posamezniku, brez empatije in človečnosti.

Si želimo takšne kulture? Si želimo, da mladi odraščajo v čustveno osiromašene individualiste? 

Naj se vrnem nazaj k svojemu ustvarjanju. Vse življenje se kot ustvarjalec trudim biti zvest samemu sebi. Zavezan sem svoji resnici. Verjamem, da je umetnost veliko več, kot zgolj avtorska refleksija na nek prostor in čas. Trudim se, da bi moja umetnost v ljudeh nagovarjala predvsem njihovo človečnost. To je tisto, o čemer priča instalacija, ki je bila razstavljena v palači Mora ob lanskem beneškem bienalu. 

Včasih sam sebi zastavim vprašanje Kdo sem?

Sem slovenski ustvarjalec? Zagotovo, saj že štiri desetletja ustvarjam v slovenskem kulturnem prostoru in sem v njem pustil svoj pečat. Sem kurdski umetnik? Gotovo, po očetu in mami sem Kurd. Sem iraški umetnik? Da, še vedno se imam tudi za Iračana. Nekaj pa je, v kar sem zagotovo prepričan: sem Azad Karim, ajdovski umetnik.

 

Naj vam ob koncu iskreno voščim ob slovenskem kulturnem prazniku. Voščim vsem dobrim ljudem, ki imate radi kulturo in umetnost. Voščim vsem, ki kulturo ustvarjate. Ob kulturnem prazniku želim vse dobro vsem, ki v tem norem svetu še vedno verjamete v človečnost.

 

Hvala.

 

Všečkaj objavo

Oceni objavo

Oglejte si tudi