Povezovalka Hanca je najprej pozdravila goste, med katerimi je bil tudi župan Tadej Beočanin, vse prisotne v dvorani in napovedala slavnostnega govornika z naslednjo predstavitvijo: "Diplomiral je na ljubljanski univerzi, bil je prvi slepi srednješolski profesor v Sloveniji, doktoriral je na pariški Sorboni, je ustanovitelj in direktor Laboratorija za nevidno v Mehiki, je eseist, umetnostni kritik, svetovljan, je slepi fotograf, ki ga imenujejo za četrtega izumitelja fotografije zaradi izhodišča teme in svetlobe, je častni doktor Mehiškega inštituta za kritične študije, častni doktor univerze v Novi Gorici, častni občan občine Ajdovščina in dobitnik priznanja Edmunda Čibeja za življenjsko delo. Navezan je na slovenščino in lokavški dialekt in kot pravi sam, je lokalno lahko tudi univerzalno, če odmislimo bariere ali po domače planke."
Dr. Evgen Bavčar je na odru deloval kot oče naroda, ki vliva pogum, ki ti daje identiteto, te uči biti ponosen, pokončen in hkrati opozarja, da sta delo in znanje nujnost človeškega preživetja, zato si bom dovolila njegov govor povzeti tako, kot sem ga začutila.
Dr. Evgen Bavčar je najprej vsem čestital za dan kulture, izrazil zadovoljstvo, ker na prireditvi sodelujejo tudi slepi in da sme ob tej priložnosti povedati nekaj svojih misli. Rekel je, da Slovencem Prešernov obraz ni znan, ker ga v njegovem življenju ni nihče portretiral. O njegovem obrazu obstajajo samo interpretacije opisa ljudi, ki so ga videli in poznali. V tem pogledu smo si slepi in videči enakovredni.
Torej, Slovenci bi se morali spraševati o tem obrazu in hkrati iskati svoj lastni obraz. To je obraz Slovenca, domoljuba, Slovenca, ki mu do danes še ni jasno kaj je nacionalna himna. Poslušati in slišati bi morali modrost 100-letnega Borisa Pahorja, ki govori, katero kitico bi morali Slovenci peti. V himni bi morali biti najprej patrioti in šele nato internacionalisti. V naši – slovenski himni pa je ravno obratno.
France Prešeren je bil največji Slovenec 19. stoletja. Že v 'Poezijah je' združil slovensko zgodovino, ki govori o obstajanju Slovencev danes in obstoju za jutri. Njegova velika modrost je 'Krst pri Savici', kjer pripoveduje, kako brat mori brata in zelo spominja na drugo svetovno vojno. Tudi sprava, o kateri se toliko govori in nič ne naredi, bi morala biti naš ideal. Dr. Evgen Bavčar nas poziva, naj končno pridemo do sprave, če spoštujemo Prešernovo veličino moralne drže.
Verza 'Slep je, kdor se s petjem ukvarja, Kranjec moj mu osle kaže' je treba razumeti na več nivojih – tudi v smislu, da so Prešernu kazali naskrivaj fige, kot so delali velikemu slepemu pesniku Homerju.
'O, Vrba' govori o srečnem otroštvu, hkrati pa se vpisuje v veliko evropsko tradicijo z idejo zgubljenega raja, podobno kot pri angleškem pesniku Miltonu. Homer in Milton sta bila tako rekoč nepismena, saj v njunem obdobju niso poznali brajeve pisave, vendar sta kljub temu dala človeštvu lepoto poezije.
Sonetni venec bi morali brati na izviren, originalen način. V njem govori Prešeren o sebi, o domovinski ljubezni, o ljubezen do Julije, ki jo je štel za Slovenko, čeprav je imela nemško meščansko vzgojo. Venec je pri starih Rimljanih pomenil krono, to je čast in vzvišenost. Julijo je torej povzdignil in jo je primerjal z najslavnejšimi muzami svetovne literature. Ker je Julijo smatral za Slovenko, je z enkratnostjo besede povzdignil tudi vse Slovenke. Dal jim je pesniški, plemiški naslov kronanih. Hkrati nam daje vedeti, da je slovenska literatura enakovredna vsem svetovnim literaturam.
Pomembno se je zavedati tudi velikih ljudi iz naših krajev: Edmund Čibej je bil učitelj, kronist in župan, viceadmiral Bizjak iz Gorenj je deloval je v avstrijski mornarici in bil odlikovan, Danilo Lokar, ki je bil najprej študent medicine na Dunaju, zdravnik in pisatelj ter prejemnik Prešernove nagrade, profesor zgodovine Alojz Bizjak iz Ajdovščine, učenec Sigmunda Freuda, ki je odkril slikarski talent Zorana Mušiča, Veno Pilon, slikar evropskega formata in še veliko drugih. Vsi ti ljudje so bili najprej Slovenci in šele potem vse ostalo.
'Orglar' je preprosta pesmica, vendar tako zelo bogata z modrostjo, ki nas bodri k zavestni nujnosti nacionalne, jezikovne in kulturne identitete. Orglar uči ptiče svoje melodije. Nekateri se pridno učijo teh njim tujih napevov, slavček pa trmasto vztraja pri svoji pesmi. Kot slavček bi morale biti Slovenke in Slovenci. Če hočemo preživeti v sodobnem globalnem svetu, nam ne smeta biti pomembnejša tuje blago ali tuja beseda. In kot pravi Kosovel, bodimo Evropejci, ampak ohranimo svoj, slovenski obraz.
Na koncu je dr. Evgen Bavčar izrazil veliko zadovoljstvo, ker je lahko sodeloval na prireditvi, z ljudmi iz društva DOLI, iz Medobčinskim društvom slepih in slabovidnih iz Nove Gorice ter z otroki in učiteljicami lokavške osnovne šole, to je z ljudmi, ki so polni entuziazma, kot so ga imeli preprosti kmečki kulturniki v času njegovega otroštva kot npr. Julij Zgunarski od Slokarjev. Zato je pomembno, da se v naši vasi zavedamo krajevne pripadnosti, ki ji rečemo domovina in s tem tudi odgovornosti spomina na Prešerna in na njegovo slovenstvo.
Da se zavedamo domovinske pripadnosti, so potrdili otroci lokavške osnovne šole z glasbenimi točkami, ki so se tudi začele s temo. Prireditev so nadaljevali člani MDSS in pokazali, da tudi slepi lahko lepo plešejo. Za konec pa smo skupaj zapeli skladbo Slepi deček in orglice.
Po končani prireditvi so si gostje ogledali razstavo slik skoraj povsem slepega slikarja Ivana Stojana Rutarja, razstava 'Radovedni prstki' pedagoginje dr. Aksinije Kermauner je prikaala družabne igrice in prilagojene igrače za slepe in slabovidne ortoke. Nova ravnateljica ajdovske šole Irena Kodele Krašna je predstavila računalniški program, s katerim slepi določajo rastlinske ključe.
Na odru so nastopali - zelo mladi: Eva, Anej, Maja, Tina, Matevž, Klavdija in Martin, mladi: Hanca, Irena, Kristjan, Sonja, Anja, Darjo in Erik in tisti malo manj mladi: Beti, Gregor, Alenka, Bernarda in Iztok.
Dr. Evgen Bavčar in veliko gostov je pohvalilo izvirnost te prireditve, kar pomeni, da skupaj zmoremo veliko in še več, samo hoteti in želeti je potrebno.
Nada Blažko
