Škofijska gimnazija Vipava in Škofijska Karitas Koper že vrsto let v poletnih počitnicah organizirata delovni tabor z naslovom Streha nad glavo na področju Škofijske Karitas Banja Luka v Bosni. Tudi letos sva tabor vodila ravnatelj Škofijske Karitas Koper Matej Kobal in profesor zgodovine na Škofijski gimnaziji Vipava Jernej Vidmar, v nepogrešljivo pomoč pa je bila tudi profesorica filozofije Polona Strnad, ki se je tabora udeležila skupaj z 12 - letnim sinom. Tabora se je udeležilo 11 dijakov, eden tudi iz novogoriške gimnazije. Z nami je šel, kot že prejšnja leta, tudi brat kapucin iz Vipavskega Križa Gregor Rehar, zidarsko znanje pa sta z nami delila zidarja Marjo Vidali in Jože Maver.

Na letošnji tabor smo se še posebej pripravljali. Dijaki, ki so se udeležili lanskega tabora v Jajcu, kjer smo gradili hišo štirim bratom Poplašen, od katerih so trije invalidi in brez rednih dohodkov, so sklenili, da bodo med šolskim letom za brate zbirali denar in jim ga na naslednjem taboru osebno podarili. Tako so v šolskem letu 20011/12 z Domsko adventno dobrodelno akcijo, Miklavževo dobrodelno akcijo na ŠGV in božičnim dobrodelnim koncertom v župnijski cerkvi v Renčah, kjer je med nastopajočimi zbori nastopila tudi naša dekliška vokalna skupina Utrinek, zbrali 2800 evrov.

Obogateni z delovno vnemo in to nabirko smo prispeli v Bosno. Spali smo v centru Banja Luke v nekdanji vili hrvaškega zdravnika, ki je zaradi zadnje vojne zapustil Bosno in vilo daroval banjaluški škofiji. Vsak dan smo se po zajtrku vozili na glavno gradbišče v kraju Ivanska, ki je bilo od Banja Luke oddaljeno nekaj več kot 20 kilometrov, kjer smo gradili hišo družini Bjelkanović. V družini je zaposlen samo oče in prejema plačo, ki ne presega 150 evrov. S to plačo mora vzdrževati šestčlansko družino.

Ker nas je bilo več, smo se razdelili v dve skupini. Prva skupina je gradila hišo omenjeni družini, druga pa je delala na drugih dveh mestih, tako da smo letos pomagali kar trem družinam v stiski. Na dveh lokacijah smo gradili, na tretji, v centru Banjaluke, pa smo starejši gospe, ki je skoraj brez dohodkov in živi sama z brezposelno hčerko, prebelili stanovanje. Dnevi so potekali hitro in delavno, tako da smo v Ivanski uspeli pokriti streho.

Po končanem delu je bil čas tudi za druge dejavnosti, ena takih je bila obisk župnije Ravska, kjer so srbski nacionalisti ob podpori policije leta 1993 zažgali tamkajšnjega župnika in redovnico ter zaminirali cerkev. V nedeljo, ko je bil dan počitka, smo se odpravili na izlet v približno70 kilometrov oddaljeno Jajce na obisk zgoraj omenjene družine Poplašen in ji izročili zbrani denar. Ob darovanju je bilo začutiti veliko veselje. Tistega dne smo si ogledali tudi Jajce.

Čeprav smo deset dni zares delali in nas je bolela marsikatera, tovrstnega dela nenavajena mišica, je bivanje v Bosni prehitro minilo. Po končanem delovnem tednu pa smo se odpravili na več urno pot čez hribe, skozi staro mestece Travnik proti Sarajevu, naslednje jutro pa v Mostar in nato na morje v Dubrovnik, kjer smo se, tako kot lani, po redovnih poznanstvih brata Gregorja, nastanili v prostorih tamkajšnjega kapucinskega samostana.

Vsak tabor od petih, kolikor sem se jih že udeležil, je bil zame nekaj posebnega, vsaka družina nekaj posebnega. Letos se mi je še posebno vtisnilo osebno opažanje diametralnega nasprotja med vsaj navideznim bogatim mestnim življenjem v prestolnici Republike Srbske Banja Luki in njenim podeželjem. Banja Luka je prežeta z novimi modernimi zgradbami, kinodvoranami, trgovinami znanih evropskih in ameriških modnih hiš, trgovinami z najmodernejšo mobilno tehnologijo in številnimi gostinski lokali, kjer mrgoli predvsem mladih ljudi, da skoraj ne dobiš prostih sedežev. Na promenadnih ulicah je vrvež bogato oblečenih ljudi, ki se sprehajajo in hitijo na zmenke.

Ob vsem tem sem za hip kar pozabil na izrazito revščino, s katero se spopadajo ljudje le nekaj kilometrov stran v okoliških vaseh. Tam vlada visok odstotek brezposelnosti, ljudje živijo brez vsakršne socialne podpore, zdravstvenega zavarovanja. V marsikaterem domu nimajo speljane vode, tudi naša družina Bjelkanović ne. Ponekod ljudje živijo skoraj v razmerah predindustrijske družbe in se preživljajo z zemljo, kozami, drobnico …  Najslabše gre nesrbskemu prebivalstvu, saj najtežje pridejo do zaposlitve. Na nek način se, sicer v prikriti obliki, ohranja etnično čiščenje. Čeprav je od konca vojne minilo že nekaj let, je njene uničevalne posledice mogoče še danes opaziti tako v dušah ljudi kakor tudi v še porušenih stanovanjskih stavbah in sakralnih objektih. Ob tem pa je v Bosni, kot posledica vojne zaradi propadlih tovarn, korupcije, zamer, nezaceljenih ran, visoka stopnja brezposelnosti.

Poleg materialne pomoči domačinom so delovni tabori lahko odlična priložnost, da ponudiš našim mladim možnost, da lahko storijo dobro delo. Pridobivajo delovne navade in spoštovanje do vsakega dela. Vsako delo je častno. Pri tem pa se jim razvija še čut za solidarnost. V Bosni lahko na lastne oči spoznajo norost, krutost in nesmiselnost vojne  in je to lahko dobra vzgoja mladih, da si bodo kot odrasli, na različnih položajih, prizadevali za mir in boljši svet. Danes, ko živimo v svetu krize vrednot in nestrpnosti do drugačnih, je lahko tak tabor delček vzgoje za medkulturno spoštovanje. Delovni tabor je tudi svojevrsten način preživljanja počitnic, saj mladi poleg dela, obiščejo zanimive kraje kot so Sarajevo, Mostar, Međugorje in dalmatinske obmorske kraje, kot je npr. Dubrovnik.

Jernej Vidmar