Smo upokojenci in radi fotografiramo. Hvaležni smo DU Ajdovščina, ker  podpirajo našo dejavnost.

Videvate nas po okoliških vaseh,  po poteh na obrobju doline in na senčnih stezah Trnovskega gozda, pa tudi na prireditvah, da zabeležimo te dogodke. Tudi po ajdovskih ulicah iščemo zanimive kotičke in tako smo se spomnili, da bi s posnetki prikazali spremembe v našem mestu.

Uporabili smo stare razglednice. Zahvaljujemo se Goriškemu muzeju, ki je dovolil, da jih predstavimo. Zahvaljujem se tudi zbiralcem, ki so omogočili, da pokukamo v njihove zbirke. Starih fotografij nismo urejali po času – nekatere so še iz Avstro-ogrske, druge iz časa fašizma, nekatere pa so novejše, po drugi svetovni vojni.  Letnice prepuščamo zgodovinarjem. Za nas so pomembni motivi in trudili smo se, da ostaneta  pogleda na stari in novi fotografiji čim bolj enaka – vi pa boste presodili, kako nam je uspelo.

Ko želimo vnukom  povedati, kako je bilo nekoč, postanejo besede nejasne in takrat nastopijo podobe, jezik fotografije. Ni črk, ni glasov, so oblike, sence, svetloba, so barve. Jezik podob in fotografije je univerzalen – razumejo ga vse generacije in vsa ljudstva.