Že mesec dni Sončki nimamo sreče z vremenom. Novembrsko Žbevnico je »odplaknilo« deževje in smo jo nadomestili s potopisnim predavanjem po gorah Korzike in Elbe v prostorih DU Vrhnika. Tudi v začetku decembra se je po celodnevnem dežju v ponedeljek obetal oblačen torek z nizko oblačnostjo in občasnim dežjem. Kam na pohod?

Če ne moreš zaradi megle ničesar videti, pa želiš hoditi, imamo v okolici Vrhnike dovolj možnosti. V okolici Ljubljanskega  vrha so ceste in gozdne poti, kjer je mogoče hoditi tudi z dežnikom, zato odločitev ni bila težka.

Izpred OŠ Ivana Cankarja smo odkorakali skozi Mirke, v Retovju prečkali naraslo Ljubljanico in se začeli vzpenjati. Malo po gozdni stezi, predvsem pa po cesti, ki vodi na Pokojišče. Da so gozdovi, prizadeti po žledu, še vedno nevarni, priča naslednji dogodek. V popolnem brezvetrju je eni naših pohodnic nenadoma na glavo padla veja, ki se je sprostila iz krošnje in jo rahlo ranila. Pogled na gozd ob cesti je dokazoval, da je še vedno neprehoden. Debla, veje, vse leži križem kražem.

Na Češnjici smo krenili desno in pod Ljubljanskim vrhom šli do obračališča na koncu ceste. Bili smo ravno na meji nizke oblačnosti, ki je zakrivala vso okolico. Od tu smo krenili navzdol po kolovozu, ki je bil prehoden, saj ga uporabljajo pri čiščenju posledic žledoloma in nas je pripeljal do avtoceste. Od tu smo nadaljevali po znani poti pod Štampetovim mostom in mimo vojašnice na Vrhniko.

Na koncu smo bili vsi zadovoljni. Nahodili smo se, se pogovorili o vsem mogočem in večina pohodnikov je prvič hodila po gozdovih pod Ljubljanskim vrhom, čeprav jih imamo pred nosom. Nekateri se tja ne podajo tudi zaradi strahu, da ne bi srečali kosmatinca.  Ker pa medved dobro sliši in voha, se srečanjem s človekom po navadi on izogne.

Besedilo: Sonja Zalar Bizjak

Fotografije: