Doline je zakrivala megla, a Sončki smo se peljali proti Primorski. Na izvozu Postojna smo krenili levo proti Pivki in nato desno v smeri Divače. Izstopili smo na odcepu pred Volčami, kjer nas je objelo sonce in modro nebo. Prav so prišla tudi pokrivala in rokavice, saj je burja hladila ozračje. Smerne table na križišču planinskih poti so vabile na vse štiri strani, mi pa smo izbrali staro slovensko planinsko pot na Vremščico.

Čez kraški travnik smo prišli na gozdne steze borovih drevoredov. Ponekod smo prečili sneg, napihan od burje in po markiranih poteh naenkrat prešli gozdno mejo ter se med brinjem in pašniki dvignili skozi borov gozd do cerkve Sv. Urbana s kapelo z mozaikom Marije z Detetom. Na skalnem vrhu so v čistem ozračju sijala hribovja in gorovja naokoli: Brkini in Slavnik v Čičariji z Učko na jugu, a sijal je tudi Snežnik, desno od Nanosa Grintovci, mi pa smo se spustili s prvega vrha in se povzpeli na Veliko Vremščico (1027 m) ter občudovali Tržaški zaliv, italijanske Dolomite in Julijce, v Vremski dolini pod nami pa so, ujete v skalne stene, samevale Škocjanske jame.

Hoja po valovitem terenu rjavih trav je prinašala občutek svobode. Samotna drevesa je burja oblikovala v pravljične oblike, ki so se kot več roka bitja dotikala neba na obzorju. Steza nas je vodila do doline z zgradbami Centra za sonaravno rekultiviranje Vremščica Veterinarske fakultete, ki z raznimi projekti preprečujejo zaraščanje opuščenih predelov planote.

Po cesti smo se vrnili med travnike, ki so se spuščali in zoževali, dokler niso gore skupaj z nami potonile v gozd, kjer je na razpotju čakal avtobus. Tristo metrov niže smo si ogledali tudi vzrejo avtohtonih ovac istrska pramenka in krško-poljskih prašičev.

Med vožnjo proti Senožečam sem na strmem pobočju opazila krasne bukve, podrte od lanskega žleda, nato zaprla oči in »preštela« številne utrinke s steza na Vremščici. Še bom šla tja gor, mogoče maja, morda jeseni, pravzaprav kadarkoli, Vremščica me bo vedno pričakala v drugačni preobleki.

Zapisala:     Marija Dolinar

Fotografije: Tatjana Rodošek, Sonja Zalar Bizjak