Menda Slovenci na avtobusu ali v čakalnici najlažje drug z drugim navežemo stike z jamranjem. Ali jamramo o vremenu, ali o previsokih cenah tega in onega, ali o »pokvarjenih« politikih in tajkunih. Jamranje postane nacionalni šport v zaostrenih razmerah, kot so gospodarska kriza, politična nestabilnost, begunska kriza. Ko jamramo, se pomirimo in z drugimi intimno zvežemo v skupnost – grenko-sladko skupnost jamrajočih.
Pred desetletjem so ankete med mladimi pokazale, da so vse bolj optimistični, a obenem vse bolj družbeno apatični. Gospodarska rast je bila visoka, dobro jim je šlo, zakaj ne bi bili optimistični? Tudi to, da jih družbene zadeve (politika, gospodarstvo, kultura, mediji, civilna družba, društva ipd.) niso zanimale, je do neke mere razumljivo. Ko je hladilnik poln in v kinu vsak teden nov film, zakaj bi »komplicirali« z družbenimi razpravami? »Smisel življenja je ležanje na plaži,« so si radi zapeli takrat.
A zakonitosti na tem področju so železne. Če te družbene zadeve ne zanimajo, te čaka kazen. Enako kot takrat, ko te »ne zanima« vrt ob tvoji hiši, potem pa se čudiš, da je na njem zraslo bore malo. Nastopila je gospodarska kriza in zdaj se vsi čudimo, kolika je naša nesreča. Zatekamo se v jamranje in podlegamo histeričnemu iskanju grešnega kozla. Jamramo na veliko, grešnih kozlov smo nekaj našli, toda rešitve ni in ni.
Najprej si moramo izprašati vest. Ali ni naše nezanimanje za družbeno življenje pripomoglo, da smo tam, kjer smo? Ali ne drži tisti, ki mu je »vseeno«, ker ima poln trebuh, vreče onemu, ki v času blagostanja krade za svoj žep? Lopovi in koruptivneži so namreč najbolj veseli, če ljudje niso pozorni na družbene procese v ozadju.
Če hočemo poslabšati stanje v družbi, nam ni treba biti hudobni. Dovolj je, da smo apatični (površni, leni in brezbrižni). Naša apatičnost daje prostor onim, ki pa so res hudobni in grabežljivi.
Ko ugotovimo svojo sokrivdo za dano stanje, je na vrsti naša prebuja. Zbuditi se moramo, se ozavestiti dogajanja, se družbeno opolnomočiti. Opolnomočenje pomeni, da se zavedamo svoje družbene moči in jo začnemo uporabljati. Kako?
Ena pot je gotovo standardna pot politike – pot političnih strank. Nekateri gredo po njej in poskušajo na ta način ozdraviti deželo. Druga pot je tej enakovredna, če ne celo bolj pomembna. To je pot civilnodružbenega življenja v svojem kraju. Po načelu »misli globalno – deluj lokalno« lahko začneš svojo neposredno okolico spreminjati na bolje. To lahko storiš bodisi preko lokalnih društev, bodisi v prostovoljnih akcijah, bodisi tako, da si enostavno »na sceni« in »zraven«, ko se v kraju kaj dogaja.
Zakaj je ta pot morda bolj pomembna od strankarskega aktivizma? Zato, ker zdravi družbo od spodaj in jo zdravi zares. Predvsem pa nas odvadi družbeno najbolj nekoristnega početja – jamranja.
Branko Cestnik
