Avgusta lani je nekaj članov že bilo na Gradiški Turi, skalnati vzpetini na zahodnem robu Nanoške planote nad Vipavsko dolino, in takrat so izrazili željo, da turo ponovimo. Vodnik Aleš se je odločil za nedeljo, 15. marca, in 21 članov se nas je z avtobusom odpeljalo v vas Gradišče, do parkirišča poleg kampa Tura. Trije člani z vodnikom Jožetom so se odpravili po plezalni – Furlanovi poti. Poimenovana je po Fricu Furlanu, velikem ljubitelju gora, ki se je 11. 2. 1952 ponesrečil v stenah Ture. Preostali smo izbrali lažjo pot, ki poteka desno od plezalne poti. Sonce nas je prijetno grelo, pot je bila strma, in kmalu smo slekli odvečna oblačila. Pogled nam je večkrat ušel levo, na pogumne plezalce v prostem plezanju. Po uri vzpona smo prišli na vrh (793 m), kjer se nam je odprl lep razgled na Vipavsko dolino in okolico. Kmalu so se nam pridružili naši plezalci. Zaradi vetra smo se hitro spustili malo nižje, na travnato pobočje, posedli na tla in se okrepčali s hrano in pijačo. Po daljšem počitku nas je pot vodila po stezi, kjer je bilo še nekaj zaplat snega, do travnikov, mimo Kapelice (694 m) in skale, na kateri sta bila žig in vpisna skrinjica. Nadaljevali smo skozi gozd do jase z mizami in klopmi ter se povzpeli še na bližnji vrh Plaz (528 m). Po krajšem postanku smo se po skalnati poti spustili do našega izhodišča.

Zadovoljni in polni lepih vtisov smo se odpeljali proti domu.

J. Trček

V nedeljo, 22. marca, smo se z vodnikom Jožetom odpravili na planinski izlet na Boč. V oblačnem in deževnem jutru smo se z osebnimi avtomobili odpeljali proti Slovenskim Konjicam. S parkirišča v Zgornjih Poljčanah (360 m) smo premagali prvi strmi vzpon, do velike skale Pot čez Babo (535 m) z razglediščem nad Poljčanami. Kot je napovedal Toni, se je vreme začelo jasniti in pokazali so se prvi sončni žarki. Vzpenjali smo se po koreninastih, kamnitih gozdnih poteh, uživali v hoji po široki gozdni cesti ter opazovali okolico, polno bukovih dreves in borovcev. Prvi znanilci pomladi, zvončice, trobentice in žafrani, so barvno usklajevali gozdno naravo. Prišli smo do doma na Boču (698 m), kjer smo si ogledali geološki steber, table gozdne učne poti ter cerkvico sv. Miklavža. Zadovoljni in sproščeni smo pot nadaljevali po udobni makadamski cesti. S še zadnjim kratkim vzponom, po lepi markirani gozdni poti, smo dosegli vrh Boča (978 m), kjer stoji visok antenski stolp, ter pohod nadaljevali po grebenski poti, ob zaplatah snega, mimo vojaškega objekta do 20-metrskega razglednega stolpa. Zaradi oblačnosti in meglice na vrhu stolpa ni bilo lepega razgleda, pihal pa je tudi mrzel veter. Ob vrnitvi do doma na Boču je zopet posijalo sonce, mi pa smo se okrepčali z malico in pijačo. Vzeli smo si čas za ogled ograjenega rastišča velikonočnice na suhem travnem pobočju s kamnito skulpturo v obliki velikonočnice, ki služi ohranitvi te ogrožene vrste cvetlic. Ob zaključku našega izleta smo med hojo po cesti za trenutek obstali, ker je Ivica na gozdnatem grebenu zagledala dve srnici. Še en razlog več za veselje ob tem čudovitem izletu na Boč! In še pred velikonočnimi prazniki nam je uspelo občudovati cvet velikonočnice.

Lili