Vzpon smo začeli v dolini Trate, pridružila pa se nam je četica otrok kandidata za planinskega vodnika Uroša Malovrha, pa mamica seveda tudi ni smela manjkati. Okrog nas so skakali najstarejši Blaž, Rok, Nika in Petra, najmlajša. Pravi planinski korenjaki so bili, po skalah so jo ubirali spretno kot gamsi, niti enkrat se ni zaslišal jok, svoj pohod pa so končali pri Celovški koči, ki je nekako na polovici poti. Preostali smo jo pa mahnili po gruščnati poti proti sedlu, ki se imenuje Belščica, na istoimenski planini. Steza se v osrednjem delu postavi precej pokonci, v skalnatem žlebu, a vrli planinski »mladci« smo jo zlahka premagali. Prav tako pa tudi kratek prepadni greben tik pod vrhom, do katerega vodi pot po dolgem slavoloku ruševja. Ogromen križ, viden že od Celovške koče, z napisom v nemščini: Slava Bogu, vemo, zakaj, nas je pozdravil na vrhu in komaj je bilo okrog njega prostora za vseh 24 planincev. Žig z napisom Bilščica v nemškem črkopisu je v nas prebudil raziskovalno žilico, a sprehod po spletu doma je pripeljal do sklepa, da se z majhno spremembo v Belščico imenujeta le sedlo in planina spodaj na križpotju, vrh sam pa je nesporno Svačica. Tako pri nas. Ali v Avstriji mislijo drugače, ne vemo. Za čudovit razgled smo bili nekoliko prikrajšani, okrog nas so se sem in tja podile megle, a jesenskega hlada še nismo občutili. Po dolinah pod nami je jesen barvala le listavce, macesni pa še niso rdeli od oranžne topline. Nazaj smo se spustili po drugi strani, po grebenu, in spust zaokrožili na sedlu, ki pelje k slovenskim goram. Na sredi poti do parkirišča smo obrnili pogled k leseni tabli ob poti z napisom: Tu je rodila 1. 8. 1915 Barbara Markl svojo hčerkico Ano, ko je nesla »košto« na planino. Zraven je še napis v nemščini. Spomnimo se, da smo ta napis in domačnost dihajočo sliko ter dogodek sam občudovali že pred dvema letoma, ko smo šli na Ovčji vrh. Potem je sledil le še skok po bližnjicah do doline, in spet s pričakovanjem čakamo naslednjih planinskih podvigov.

Milka Bokal