Vzpon na Setiče je kar strm, a večinoma se steza vije v okljukih. Skrivajo jo smreke, ki proti vrhu postanejo krivenčaste, tudi leporaslim macesnom se upognejo veje, vrh se jim razkroji na dvoje, ponekod pa se majhne smrekice sprimejo v gosto kopico drobnih vej in tako kljubujejo neprijaznemu vremenu, kadar jih ne greje sonce. Mogoče je čašasti sviščevec zadnja roža, ki nas je pozdravljala ob poti, preden bosta prišla megla in deževje ter se bodo pokončne bilke trav morale ukloniti zimskim vetrovom.
Po dobrih dveh urah in pol smo premagali višino 1.000 metrov in se posedli po travnati preprogi. Z vrha je bil lep razgled na slovenski Korotan; Celovec je bil sicer nejasen v megličasti daljavi, a vrhov Obirja in Pece še niso zakrivali oblaki, kar smo pa že opazovali na Košuti. Na poti navzdol smo posedeli na počivališču z jerebikovcem in se čudili lepo rdečim plodovom, da bi jih skoraj zamenjali za češnje, ob črnih jagodah na grmu, podobnem bezgu, pa nam je zmanjkalo botaničnega znanja.
Odmaknjena gorska vas Sele - Cerkev ni znana le po visoki pevski kulturi, temveč tudi po visokem odstotku slovensko govorečih prebivalcev. Podatek s spleta pravi naslednje: po popisu iz leta 2001 živijo v Selah 703 ljudje, od tega kar 626 (89,1 %) slovensko govorečih. O tem smo se planinci PD Blagajana prepričali sami. Naključni obiskovalci gostilne so prijazno prisedli k nam, z nekaj planinci, ki smo jih srečali, pa smo se tudi sproščeno zapletli v pogovor. Še posebej pa mora na nadebudno mladež dobro vplivati napis "ljudska šola". Napis v slovenščini ni nič manjši od nemškega. Lepo je bilo.
Milka Bokal
