Enkrat do dvakrat na leto obiščem Pohlevnovo Francko iz Smolnika. Zdaj ima 75 let in že več kot deset let biva v domu na Bokalcah. Velik del življenja je garala doma na bratovi kmetiji. Veliko je delala po njivah, najraje je krmila prašiče, ki so tako zelo radi jedli. O tem še zdaj večkrat sanja, pa tudi o topli kmečki peči, v kateri je njen brat spekel tako dober kruh. Imeli so psička, ki je bil Francki vsepovsod za družbo. Zelo jo zanima, kako je v domačih krajih. Ker ima še zelo bistro glavo, se je z njo prijetno pogovarjati. Se pa čez čas utrudi zaradi svoje težke bolezni. Že mnogo let ima multiplo sklerozo, priklenjena je na invalidski voziček, še več na posteljo. Kar seznanjena je s tem, kdo je umrl, ker sliši po radiju, ki ga ima na mizici ob postelji. Posluša tudi sv. maše in čestitke. Rada ima Slake, Miheliča in starejše narodnozabavne ansamble. Na steni vedno visi najnovejši črnovrški gasilski koledar in nekaj slik z domačo cerkvijo na hribu. Ko ji omenim njene nečake, se ji glas kar razneži in pove: »Ja, ta ma pa punčko, ja, ta je bil pa pri meni, ali pa, ko sem imela rojstni dan so prišli tud od doma …« Ko to pripoveduje, se mi zdi še lepša, pa tudi njene roke so lepše kot takrat, ko so rile vsak dan med pleveli na njivi. Ko odhajam, si rečem, prišla bom spet kmalu, da ji prinesem malo hribovske domačnosti med zidove tega doma. Pa je mimo pol leta ali več. Meni gre čas prehitro, zanjo pa je vsaka noč tako dolga. Želim ji, da bi še dolgo krmila svoje prašičke in jedla tiste dobre češnje z veje domačega drevesa, vsaj v najlepših sanjah …

Ko pogledam skoz kuhinjsko okno, vidim, da ima naš sosed Smolniški Tine spet odprta vrata svoje male delavnice. Grem ga malo pozdravit in pogledat, kaj danes tolče. Ko se pojavim med vrati, me najprej brez besed pogleda, potem pa potarna: »Ne morem neč več, me bolijo roke, slabo vidim, sem star.« Pa vseeno še nasadi rovnico, meni je zadnjič nasadil metlo za pometanje krušne peči, vsako leto mi poveže cvetno butarico, ki jo potem sama okrasim do konca. Ko se kakršnokoli orodje sname ali polomi, se že iz navade vse nese popravit Tinetu. On bo to naredil čez pol ure ali kakšen dan, odvisno od tega, kaj takrat počne. Še v zadnjih letih mi je naredil ta velik koš in košare, pred leti tudi velik pehar iz ta dolge trave, ki raste na Vrhovčih Ravnih. Njegovi izdelki so unikatni, uporabni, lepi in nekaj posebnega. Ker sem vedela, da mi je dobro sklepal koso, sem se to poletje upala med kosce na Goro sv. Lovrenca. Kljub vsem novim tehnologijam, sosedje in krajani potrebujemo takega rokodelca. Z veseljem še krmi živino, skida gnoj … Jeseni je skoraj vsak dan nakosil travo in jo s traktorjem pripeljal v hlev. Dobro se še spomnim, kako je delal drva. Cepil jih je na roke, v časih, ko ni bilo mehanizacije, je kopal poti s svojim orodjem, da je naslednje leto lahko prišel s traktorjem že malo dlje v gozd, kjer je tudi nagrabil listja za steljo živalim. Včasih, ko je bil najbolj utrujen od košnje, je tako rad poprijel še za svojo harmoniko. Zdaj ga prsti ne ubogajo več in svojo ljubico je predal mlademu rodu. K maši še gre občasno, včasih še pride peš v Črni Vrh, vsaj na eno stran. Po maši rad poišče kakšnega sogovornika. Večkrat potarna, da je gluh in star, da so njegovi vrstniki že skoraj vsi pomrli. Med pogovorom se še spomni, v kakšni revščini je preživljal svojo mladost. Pred 85 leti se je rodil v zelo številčni družini pri Pekalc v Potrebuježevem grabnu. Njegove rojstne hiše zdaj ni več. »Ni blo hrane, ni blo obleke, ni blo trgovin, neč ni blo … dej sn pa star,« to so njegove besede. A vem, da mi bo Tine še popravil kakšen štil ali nasadil metlo, pa tudi če samo za boglonaj.

Včasih pa nesreče ne zbirajo let. To se je zgodilo tudi Bojanu, ko je odhajal službeno na daljšo pot. V avtu ni bil sam, bil je sopotnik, a v trenutku ni videl nič – le temo, dooolgo temo … Koliko bolečin, trpljenja, terapij, nege, odpovedovanj in volje je treba za to, da si po desetih letih to, kar je Bojan zdaj. Borec za vsak nov dan, ki gleda le naprej! S trudom si je ustvarjal dom. Njegove živali mu dajejo veselje in voljo, saj čuti, da ga vsak dan potrebujejo. On pa ob njih dobiva zagon in pogum. Sam opravi dela okoli hiše in v njej. Na pomoč priskoči tudi vsej vasi, saj ob vsakem sneženju s svojim traktorčkom skrbno očisti vse skupne kontejnerje. Ko se srečamo, večkrat reče: »Kdaj pridete na kavo? No, če ne, bom pa kar jaz k vam prišel.« Z veseljem skuha kavo, če se malo prej najaviš, te že zunaj na mizici čakajo skodelice. Potem pove, kako se sam pelje domov k mami na čaj, pa kako je fino sedaj, ko je bolj mobilen, saj sam vozi kombi. Da ima nove muce, pa kako načrtuje narediti še to in ono. Idej mu res ne zmanjka, pa tudi vse izpolni, ker ima veliko volje. Verjetno le on ve, kako je šepetati konjem.

Verjetno imamo vsak svojo zgodbo, svojo usodo in svojega angela varuha. Včasih, ko v nekaterih obdobjih skoraj nisem mogla naprej, mi je bila v veliko oporo modrost Prosenove stare mame Ivane Pustovrh. Le dve leti in pol smo živeli skupaj, a je v meni pustila neizbrisan pečat. Rodila se je leta 1902 pri Koritniku na Črnem Vrhu. Ko je imela nekaj let, je šla na Rusovo za pestrno. V mladih letih se je poročila s Pavletom na Prosenovo. Rodilo se jima je dvanajst otrok, trije od teh so majhni umrli. Vsi ostali so šli kmalu po šoli, kolikor je je sploh bilo v tistih vojnih časih, v dolino s trebuhom za kruhom. Večinoma v Loko in Ljubljano. Mož ji je umrl leta 1980. Včasih je bil furman, za družino je tako večinoma skrbela sama. Jaz sem jo spoznala leta 1981. Ko je že sama živela na prazni domačiji, smo ji hodili malo pomagat. Spomnim se, da smo ji vedno prinašali mleko. Enkrat, ko smo kosili, nam je v peči spekla svinjska rebrca. Tisto zimo je preživela pri hčerki v Loki. Tam je šla lahko vsak dan k maši, ker je bivala v bližini cerkve sv. Jakoba. Ko ni mogla več skrbeti zase, smo jo vzeli k nam na Smolnik. Tu pa se začne najina zgodba. Imela sem že dva majhna otroka. Kadar sem bila doma, sem ji morala vsak dan ob pol desetih dopoldne skuhati ta pravo kavo, vedno brez mleka. Ona mi je medtem samo poguncala voziček in otroček je že spal. Pozneje, ko sta že oba hodila, se je z njima sprehajala. Vselej so šli na grič, od kjer se vidi k Jevc v Selo, kjer je imela sorodnico, Trobško Cilko. Najstarejša hči se še spomni, da ji je pri njenih štirih letih večkrat dejala: »Če boš šla z menoj na sprehod, ti bom pa pol dala ene par bonbonov.« Ves čas sprehoda, se ji je postavljalo vprašanje o tem, koliko je ene par? No, vprašati se je pa vseeno ni nikoli upala, mogoče bi se potem lahko še premislila. Vsako popoldne je šla v kambro. Tam je imela svojo posteljo. Včasih je na njeni odeji ležal tudi kakšen maček. Nikoli ga ni spodila stran, včasih je pa le rekla: "Tako težak si ratal." Tam je imela vse svoje stvari, pa vedno tudi steklenico vina Tikveš. Za zdravje ga je nalila v majhen kozarček, pa še ta je imel debelo dno. Prav nikoli ga ni pomila. Tista usedlina nam je bila tako zanimiva, ona pa se je vrnila z rdečimi lički. Kar je živela z nami, smo imeli ob nedeljah za južno piščančka, ker ga je ona kupila s svojo starostno pokojnino. Zelo rada je imela družbo. Če je kakšno nedeljsko popoldne kdo zaigral na harmoniko, je rada še malo zaplesala. Med njenim hitrim tempom je komaj lovila tiste tople, malo prevelike copate. Nekaj časa je še klekljala, zadnje čase je že bolj mežlala, kot je sama rekla. Eno zimo sem ji peš nesla k Minčnkovi Barbki kleklne navit z novimi nitkami. Ona je špice – čipke tudi izbrala po kakovosti in jih nosila prodajat v Loko. Spomnim se še, kako je v pismih prosila svoje otroke, naj bodo bolj pobožni, naj hodijo k maši. Midve sva imeli čudovite pogovore, marsikaj podobnega sva v zakonu preživljali, bili sva pravi zaupnici. Sploh ni bilo treba veliko besed, pa sva obe razumeli. V zadnjih dneh marca pred 30 leti je pri 85 letih tiho odšla, mene pa od takrat ni več strah smrti. Njeni številni otroci so jo popolnoma zasuli z venci rož, meni pa je ostala v srcu najlepši cvet. Vsakič, ko se pripeljem na Prosenov grič, tam pod samotno brezo začutim njeno prisotnost, kako me gleda kot zvezda iz nebes in mi tiho namigne, naj še jaz kaj postorim tam, kjer je ona pustila velik del življenja z vero in trudom za golo preživetje številne družine.

Premalokrat opazimo, da imamo v bližnji okolici ljudi, ki jih je življenje zaznamovalo z vojnami, revščino že v rani mladosti, težkimi prometnimi in delovnimi nesrečami, invalidnostjo, boleznimi in starostjo. Po dolgih zimskih večerih, ko so odšli vsi trije dobri možje in se poslavljajo že tudi božični prazniki, ki so nam v tej zimi polepšali svete večere z lepim vremenom, da smo jih zaradi lepe poti lažje skupaj praznovali v cerkvi v občestvu faranov, se bo čas vendarle malo umiril. Poglejmo okoli sebe in namenimo kdaj tudi drugim del svojega časa, da bodo začutili, da niso sami. Da je Bog in mi z njimi.

Marija Končan s Smolnika