Celi vojski rumeno-rjavih uniform, ki so jih nosili večinoma starejši čebelarji, so se pridružile mažoretke iz Horjula, ki so prireditev popestrile s svojo rdeče-belo pisano podobo, vnesle mladostno svežino in nemudoma pritegnile pozornost. Spremljala jih je pihalna godba Dobrova - Polhov Gradec pod vodstvom Janeza Benka. (Mažoretke delujejo od leta 1999 v različnih starostnih skupinah, za več informacij in vpis pokličite Prosvetno društvo Horjul, tel. 041 617 428.)
Folklorna skupina Grof Blagaj, ki deluje pod okriljem KUD Polhov Gradec, svoj repertoar nastopov prilagaja ohranjanju kulturne dediščine, tokrat pa se je zavrtela v značilni narodni noši teh krajev (rjave hlače, bela srajca in polhovka na glavi). Med njimi je bila tudi članica mag. Amalija Božnar, ki v prostorih Čebelarskega društva Dolomiti vodi polnilnico medu in je prva "čebelica" naše občine. Njena vsestranskost jo je prejšnji večer postavila tudi v vlogo povezovalke programa ob odprtju razstave medu in klekljarskih izdelkov v polhograjski graščini. Sicer pa so člani folklorne skupine pred meseci doživeli norčije Klemna Slakonje in oddaje Je bella cesta, produkcijska ekipa televizije je namreč na kmetiji odprtih vrat pod Polhograjsko Grmado, pri Mehačk, snemala videospot, parodijo na pesem Modrijanov, ter tako ponesla naše folkloriste v širni svet!
Predsednik Čebelarskega društva Dolomiti Janko Prebil je imel svoj govor o zgodovini čebelarstva na Polhograjskem dvakrat, v petek zvečer v polhograjski graščini ob odprtju razstave ob 100-letnici rojstva prof. dr. Jožeta Riharja in hkrati ob odprtju klekljarske razstave, v soboto pa je z govorniškega odra razlagal zgodovino in prihodnost Čebelarskega društva Dolomiti kar tisočglavi množici čebelarjev in domačinov!
Čebelarjenje ima v polhograjskem okolišu zelo dolgo tradicijo, v zadnjih desetih letih pa so čebelarji dokazali, da lahko s skupnimi močmi dosežemo veliko; pohvalijo se lahko z lepo urejenim čebelarskim domom, ki je lahko zgled vsem društvom po Sloveniji, nabavo čebelarskega prapora, postavitvijo čebelnjaka v spomin na prof. dr. Jožeta Riharja in ne nazadnje organizacijo 12. čebelarskega praznika.
Pomembno je tudi dobro sodelovanje društva z najemniki v čebelarskem domu – pridnimi čebelicami hiše medu Božnar, kajti le s skupnimi močmi in sodelovanjem se dosegajo dobri rezultati.
Prof. dr. Jože Rihar je bil rojen l. 1914 v Gabrju pri Dobrovi, vse življenje pa je posvetil znanstvenim in strokovnim raziskavam in pisanju na področju čebelarstva. Tudi šola ga je usmerila k čebelicam – končal je agronomsko fakulteto v Beogradu in uspešno zagovarjal diplomsko nalogo Čebelarjenje v ljubljanskem rajonu. Svoje izobraževanje je zaključil l. 1965 kot prvi doktor čebelarstva v tedanji Jugoslaviji, nakar je svoje znanje poglabljal tudi v tujini, služboval pa polnih 43 let kot profesor in predavatelj na ljubljanski univerzi … V svoji bogati karieri je napisal in objavil več kot 673 esejev, člankov in knjig, tako da je prejel tudi več kot 25 domačih in tujih priznanj. Njegova soproga Vera, s katero imata tri otroke, vsi so univerzitetno izobraženi, mu je vselej zvesto stala ob strani, vse do njegovega večnega odhoda leta 2002.
Čebelarska zveza Slovenije ima sedež malo naprej od Domžal, na naslovu Brdo pri Lukovici 8, in nudi več vrst čebelarskega druženja; popeljejo vas po medoviti učni poti (primerno tudi za otroke), pripravijo multivizijsko predstavitev "S čebelo do medu", vam razkrijejo skrivnosti laboratorija čebeljih pridelkov ali pa vas popeljejo v čebelarsko knjižnico … Zaključiti pa velja z malico v gostišču Čebelica. Več informacij dobite na tel. številki 01/729 61 00.
Predsednik Čebelarske zveze Slovenije (ČZS) Boštjan Noč je na prireditvi pripravil resnično doživet govor, ki mu ga ni bilo treba brati z lista, poslušalci pa so ga večkrat prekinili z burnimi aplavzi. "Čebelji roj, pozdravljen," je pozdravil več kot tisoč zbranih čebelarjev, nato pa je opisal kritično stanje v čebelnjakih, kjer je mila zima sicer ohranila večino čebel, vendar maja zaradi vremena ni bilo pravega cvetenja, in tako so čebelarji morali uporabiti umetno krmljenje – zgolj za preživetje, in ne za med. Poudaril je, naj bo v vsakem panju nekaj kilogramov hrane na zalogi, saj je narava prazna. Okrcal je tiste posameznike, ki z nevestnim pretiranim škropljenjem povzročajo pomore čebeljih družin. Letos sprejeta resolucija o kranjski čebeli kot avtohtoni pasmi ter lansko priznanje za slovenski med z zaščitenim geografskim poreklom in potrjeno višjo kakovostjo sta sicer dala čebelarjem zadoščenje, a bodo še naprej delali za "hvala lepa", medtem ko si politika pridno naliva in nazdravlja. Ali bo prišla faza udejanjanja njihovih obljub? Ali imajo dovolj spomina, ali bodo po volitvah še vedeli, kaj so govorili? Čebelarje je govornik spomnil, da je javna svetovalna služba za registrirane čebelarje popolnoma brezplačna in da finančna sredstva za sofinanciranje čebelarske opreme še niso pošla. Strokovnjak je na voljo vsak dan, le pravočasno ga je treba naročiti, na voljo so tudi predavanja in krožki; vse to naj bo spodbuda čebelarjem, da izločijo križane čebele in gojijo avtohtono kranjsko čebelo. ČZS izdaja revijo Slovenski čebelar, ki bo odslej izhajala v bolj priročnem, večjem formatu, večje bodo slike in črke, in tako bo še bližja bralcem vseh starosti.
Posebna težava so čebelje bolezni in tu se ČZS srečuje z monopoli uvoznikov zdravil, ki zlahka pozabijo na dogovorjene pogoje nabave; ko jih res potrebuješ, navijejo cene in rečejo: vzemi ali pusti. Čebelarji si želijo cene, ki bodo primerljive z evropskimi, čeprav je zaradi majhnosti našega trga to težko izvedljivo. V prihodnje pa si želijo tudi boljšega sodelovanja z veterinarsko službo, ki pravi, da pršica varoja (varroa destructor) kot bolezen ni hud problem in da je delo čebelarjev pač privilegij ... Boštjan Noč poziva vse čebelarje, naj se tudi sami s težavami neposredno obrnejo na veterinarsko kliniko, da bodo bolj resno jemali bolezni čebel. ČZS si prizadeva za zakonsko obvezno uporabo seta za prvo pomoč čebelarja, saj se tako kot na Hrvaškem lahko zlahka tudi pri nas zgodi nesreča s smrtnim izidom.
Apiterapija, zdravljenje s čebelami in njihovimi izdelki, za državo ni priznana, še več, država je to dejavnost, ki v normalnem svetu ni novost, traja že tisočletja, celo dodatno obdavčila z 32 evri mesečno! In ko ČZS na pristojno ministrstvo naslovi utemeljeno protestno pismo, sploh ne dobi odgovora! Medtem pa si prizadevajo, da bi ustanovili pravi, lastni čebelarski inštitut, dopolnjujejo opremo v laboratoriju, in status raziskovalne ustanove ni več daleč. Trenutno laboratorij ČZS izvaja poskuse in testiranja na šestdesetih čebeljih družinah, saj želijo biti strokovnjaki ne le v teoriji, ampak tudi v praksi.
Naslednja smer razvoja je pospešeno sodelovanje z gospodarstvom, dosegli so dogovore z BTC-jem in trgovsko verigo Hofer (tudi ta avstrijski veletrgovec ima sedež v Lukovici, op. a.).
ČZS je dala pobudo pristojnemu ministru za redni medeni zajtrk v slovenskih šolah in minister Židan je bil s pobudo tako zadovoljen, da je predlog posredoval naprej, in morda bo v letu 2015 medeni zajtrk postal redna praksa po šolah širom Evropske unije!
Zadnji del zelo odmevnega govora predsednika ČZS pa je veljal birokraciji Republike Slovenije, kajti zbirokratizirani javni upravi – pod katerokoli vlado že – želi za vzor postaviti prav marljivo čebelo: "Po bučelah se vižej!" Politikom pa je namenil tale pregovor: "Tle se špeglajte, lenuhi, po tej marni muhi …" Zahvalil se tudi vsem sodelavcem in prirediteljem 12. čebelarskega praznika ter vsem skupaj zaželel, "naj medi, naj medi in končno medi".
Sebastjan Vehar
