V marcu sem kot mnogi državljani spremljal dogajanje v trboveljskem rudniku. Ob teh dogodkih se sprašujem, kaj delavec, kmet in tisti, ki ustvarja dodano vrednost v naši državi sploh še pomeni.
Prizadevanja rudarjev za svoje pravice, so pravzaprav dokaz, da je delavec pri nas že skoraj brez pravic.
Če pogledam v 20-letno zgodovino samostojne države, opazim, da so bili vladajoči do propadanja nekdaj dobro stoječih, uspešnih in kvalitetnih gospodarskih subjektov popolnoma apatični. Gospodarstvo se je krhalo in rušilo. Prišli smo do točke, da obstoječe še živeče gospodarstvo ne more več nositi bremena državne uprave. V vsem tem času se nobena oblast ni zavzela za ohranitev tovarn in vzpostavitev boljših pogojev za gospodarjenje.
Posledica tega je tudi to, da smo danes v državnem in finančnem kolapsu. Tako razmišljam tudi zato, ker si, oprostite mojemu sarkazmu, »veliki prijatelj občin« gospod Virant sedaj po zlomu gospodarstva prizadeva tudi, da bi zlomil še občine. Njegova prizadevanja stremijo k temu, da se občine zmanjšajo, da se jim vzame pristojnosti, da se nad župani izvaja pritisk. Ne nasprotujem uzakonitvi odpoklica župana, ampak naj bodo za vse veljavni enaki vatlji, naj se uzakoni tudi odpoklic poslanca, ministra.
Realnost je takšna, da v občinah rešujemo socialne stiske in probleme. Občine so nosilke 70 % vseh novih investicij v državi. Na občinah smo odgovorni za vse nivoje življenja naših občank in občanov. Zato je napad Gregorja Viranta na občine najmanj neokusen, a tudi nevaren. Z uničenjem lokalne samouprave se bodo po mojem mnenju namreč podrli temelji države.
Ne morem si niti predstavljati, kako bi državna birokracija, ki je nefunkcionalna in ne rešuje problemov, ampak jih kopiči in le še bolj zapleta. Občine pa moramo seči izven meja svojih pristojnosti, da lahko nekomu pomagamo. Zato vidim edino rešitev v tem, da se občine ne ukinjajo, ampak da se jim da večje pristojnosti. Zmanjša naj se števil državnih birokratov, katerih je vedno več. Predvsem na račun novih uradov in služb.
Občine pa smo obravnavane kot zlo, čeprav smo edine, ki še skrbimo za lokalno prebivalstvo in še ustvarjamo. Žal Virant v občinah ne prepozna potenciala in priložnosti, zato nam kar naprej jemljejo vire financiranja. Odvzeli so nam nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča, vzeli so nam polovico financ iz 23. člena Zakona o sofinanciranju občin. Konkretno za našo občino pomeni to znižanje proračuna za 400-600 tisoč evrov sredstev letno.
Zato sem mnenja, da je pritisk Viranta z omejevanjem financ občin njegova tiha vojna, v kateri bi rad uničil občine. Če se to zgodi, si sploh ne morem zamišljati, kako bo država v prihodnosti živela. Zelo težko si zamislim tudi, da bodo probleme lokalne skupnosti nameto občin, ki so sposobne te probleme reševati, reševale birokratske službe v Ljubljani v globalni državni upravi. Kako lahko nekdo, ki sedi v pisarni v Ljubljani, rešuje problem neke lokalne skupnosti, v katere kraj še ni stopila njegova noga ali pa morda celo ne ve, na katerem koncu Slovenije se lokalna skupnost nahaja.Menim, da gre za poskus popolne centralizacije s središčem v Ljubljani.
Še vedno sem optimist in še vedno verjamem, da se lahko naša država iz krize izkoplje. Izkopale pa jo bodo občine. Zato bi predlagal gospodu Virantu, naj se drži svojega dela kot minister, občine pa naj pusti kar lepo na miru.
S spoštovanjem,
župan Občine Bohinj Franc Kramar, univ. dipl. ing. les
