Rafael Premrl je že leta 2011, skupaj še s štirimi romarji, prevozil s kolesom osrednjo pot od francoske meje do Compostele in še naprej do Atlantika in nameril okrog 1000 km. Na željo žene Nadje za njen rojstni dan sta se podala na pot s kolesom naslednje leto. Ker je Rafael potoval že dvakrat po isti poti, si je zaželel še preizkušnje po severni poti – 'Camino del norte' in sicer peš z nahrbtnikom. Za pot si je izbral termin od 27. junija do 3. avgusta 2013. Želja je bila priti na cilj na god sv. Jakoba 25. julija, ko je tudi državni praznik, saj je sv. Jakob zavetnik Španije. Na poti sta ga na začetku spremljala Marjan Rovtar in Danilo Šavli. Na poti so se jim pridružili še trije španski romarji; Rodolfo in Fernando iz Bilbaa ter Nachio iz Cateresa. Skupaj so prehodili približno polovico poti, nakar se jim je pridružila še Nadja in jih spremljala do konca.
Pot po severni obali Španije – tik ob Atlantiku je najzahtevnejša smer. Zaradi manjšega števila popotnikov je ponudba prenočišč in ostalih storitev skromnejša kot na centralni poti. Po statističnih podatkih obišče Santiago po severni poti le 6 odstotkov vseh romarjev, ki izpolnijo pogoje za pridobitev pohodne listine romarja sv. Jakoba. Pogoj za to potrdilo je prehojenih 200 km ali prekolesarjenih 400 km poti, kar se dokazuje s predloženimi pečati iz poti. Kot zanimivost nam je Nadja povedala, da je srečala ameriško romarko, španskega rodu, ki je nosila s seboj dve žigosani listini. Na vprašanje, kaj pomeni druga listina, ji je prijazna Marina povedala, da je 5 mesecev noseča in druga listina pripada še nerojenemu njenemu otročičku, kar je dokazovala s posnetkom ultrazvočnega pregleda pri ginekologu.
Na pot je bilo potrebno stopiti zgodaj zjutraj, saj je vsakodnevna etapa cca 30 km zahtevala minimalno 8 ur hoda. Čeprav so se odločili za sredino poletja, ko je sonce najmočnejše in dan najdaljši, pa so pogoji za hojo kar ugodni. Mogočen ocean s svojo akumulacijo vode in sorazmerni nizkimi temperaturami ustvarja veliko vlage ter zmerno vročino. Tako so recimo klimatske razmere ugodne za rast koruze, medtem ko za pšenico niso primerne.
Koliko stvari naložiti v nahrbtnik? Te vprašanja so si postavljali že ob pripravi na pot. Odgovore so dobili pri romarjih, ki so že prehodili večje razdalje. Teža naj ne bi presegala 10 odstotkov teže romarja. Oblačila morajo biti iz takih materialov, ki se hitro sušijo. Vedno je treba najprej poskrbeti za prenočišče, šele na to za prehrano in osebno higieno. Na vsaki postaji je zgodba drugačna, zato je potrebno hitro prilagajanje na dane razmere. Nadja, Rafael in Marjan, ki so bili že večkrat skupaj, si na poti vedno med seboj pomagajo. Pogosto se združijo s pohodniki, ki jih prvič in največkrat tudi zadnjič vidijo ter si delijo skupno usodo. Skupno kuhanje je največkrat prevzel v svoje roke Rafael. Za pijačo pa je rad poskrbel Marjan. Nadja pa ni šla iz svoje profesije, saj je zaposlena v reševalni zdravstveni službi in je imela z žulji, slabostmi, opeklinami kar nekaj dela.
Po tridesetih dneh hoje je bilo za njimi 825 km. Več tisoč je bilo tudi premaganih višinskih metrov. Cilj je bil dosežen. Jakobovo školjko, razpoznavni simbol romarjev, so na trgu slovesno pobožali. Zaključna maša v mogočni cerkvi z ogromno kadilnico je bila kot obliž na tako naporno pot. Zadovoljni, ker so imeli še dva dni časa do povratnega leta domov, so se z avtobusom odpeljali do Finisterre in se še s tega konca poslovil od Španije. Za spomin so posneli še nekaj skupnih fotografij ob širnem morju.
Na koncu predstavitve je bilo mnogo vprašanj, na katere sta zakonca rada odgovorila. Ob slovesu sta nam še zaupala, da ju je ta romarska pot tako prevzela, da sta že kupila letalske karte za letošnjo – malo krajšo pot po portugalski smeri.
Aleš Brecelj