Borova zmožnost, da zrase zavit kot kljuka iz skalne razpoke visoko nad previsom, je naravnost navdušujoča. Kako je to sploh mogoče! Kakšna iznajdljivost in smelost! Kakšna trdoživost in prožnost! Kakšen pogum! Kakšna moč! Kakšna lepota!

Ob njem me je sram vsakega jamranja in vsakega razloga, zakaj ne dajem najboljšega od sebe in zakaj se še jezim, žalostim ali odlašam s cvetenjem. In ni malo prizorov iz osebne zgodovine, v katerih sem jadikovale nad mnogimi stvarmi.