Pravo razkošje je opazovati prebujajočo pomlad, cvetoče stare jablane in dihati čist zrak, ker tod naokoli ni nobene industrije. To je del Dolenjske, okoli 10 km krožne tematske pešpoti, ki sta njen začetek in konec v vasi Bučka.

Bučka in Škocjan sta kraja, združena v občino Škocjan, kjer imajo Knobleharjevo tematsko pot, ki so jo poimenovali po domačinu, dr. Ignaciju Knobleharju. Vaščani Bučke pa so stopili skupaj in pripravili še eno turistično pot. Ta pot naj bi po proučevanju zgodovinskih virov in ustnih izročil ohranjala celovito mlinarsko dediščino v tem kraju.

Ob potoku Čolnišček je zrnje v moko nekoč mlelo kar devet mlinov. Pot vodi mimo cerkva, polj, po gozdu, večkrat smo prečkali potok po mostičkih in mimo opuščenih starih mlinov, samo kateri od njih je še sposoben mleti. Naša vodnica Dragica, ki je bila domačinka Bučke, nam je med potjo pripovedovala mnogo zgodb iz teh krajev;  nekaj tudi o težkih časih med vojno, ko so bili pod nemško okupacijo, pa tudi nekaj hudomušnih mlinarskih zgodb. Ena zanimiva je ta, zakaj ime Bučka, pa komu so prvič zapeli tisto o vinu bučenskem.  Še najbolj hudomušna je tista,  ki pravi, kako  močan mora biti mlinar, da lahko prenaša vreče. Če pa hoče biti še bogat, mora imeti tudi zelo kosmate roke ter široke in ne zapete rokave…  Takšne in podobne zgodbe so bile ob vsaki tematski tabli.

Ko smo bili že malce utrujeni od poti ali od pravih poletnih temperatur, se nam je Miha že približal s svojim busom. Odpeljali smo se še v nam že znano gostišče na Studencu in tam zaključili še en lep pohodni dan Zimzelenov.

Zapisala  Ivanka S.

Slike: Željko J.