Ob vsakem pohodu je največja uganka, ali bo vreme ta pravo. Če smo tokrat imeli srečo z vremenom, smo bili pa razočarani z udeležbo. Žal se z udeležbo že kar nekaj časa ne moremo pohvaliti. Kljub temu nas je Špik zapeljal na sedlo Jezerski vrh, na izhodišče vzpona na Pristovški Storžič. Temu bi težko prisodili vzpon, je bil pa prav prijeten pohod večinoma po lepem gozdu, ki ga že dolgo časa ni  prizadela nobena ujma. Ob slovensko-avstrijski meji smo opazovali okoliške vrhove, ki so bili sramežljivo zaviti v meglo, tako da pogled ni bil najboljši. Megla se je le nekoliko dvignila in na vrhu so se ponudili čudoviti pogledi na vse strani. Proti zahodu smo opazovali Košuto ter obudili prenekateri spomin na pohod pred približno 20 leti. Na jugu so se  dvigovale Kamniško Savinjske Alpe, proti vzhodu pa vzahodne Karavanke s Peco na čelu. Tudi proti severu so se pokazale čudovite gore na aavstrijskem Koroškem. Spust po drugi smeri je zaradi nekaj jeklenic le dal občutek da smo na gori. Po lahkotnem spuščanju smo zaokrožili planinsko pot in se vrnili na sedlo. Seveda Lintverni brez kosila nismo nikoli, zato smo se zaustavili v gostilni na Jezerskem, kjer smo po dolgem času srečali nekdanjega Lintverna Urarja. Obudili smo nekaj spominov ne nekdaj skupno druženje, nato pa smo se po dobrem kosilu odpeljali domov.

Na pohodu smo bili, Cvele, Cvičkar, Rudi, Špik in Vezist.

Fotografije: Lintverna Rudi in Špik

Besedilo: Lintvern Vezist