Nekateri pohodniki so izrazili željo po ponovnem pohodu po divjem kanjonu  Glinščice s kraško rečico z več imeni, dolino nad Trstom, ki je italijanska, po duši pa slovenska.

Te doline ni izoblikovala  le reka, ampak tudi tisočletna erozija,  pa stari  Rimljani, ki so zgradili vodovod, železnica, tihotapci soli, perice in mlinarji. In kje je Jezero brez vode, pa Dolina na hribu in Boršt brez gozda?  Po progi, kjer je nekoč sopihal vlak, in po poteh, kjer so tovorili sol, danes sopihajo sprehajalci, pohodniki, kolesarji, s skalnih sten pa visijo plezalci. Vse to je dolina Glinščice; in čeprav je kanjon dolg le dva kilometra in pol, je prava zakladnica zgodovinskih zanimivosti in naravnih lepot. Območje je bilo zato že pred dvajsetimi leti razglašeno za naravni rezervat.

Tokrat smo začeli pot iz vasice Beka, se spustili do zaselka Botač, kjer se prečka meja z Italijo. Do pred nekaj let je bilo to območje vključeno v zaščitni obmejni pas, kar je še dodatno oviralo ogled Glinščice. Med potjo  po soteski so se nekateri povzpeli do cerkvice sv. Marije na Pečeh. Po legendi naj bi jo dal sezidati Karel Veliki, hudi grešniki pa naj bi tja gor romali bosi. Še nekaj višje se je bilo treba povzpeti do spomenika italijanskemu plezalcu Emiliu Comiciju, od koder je  lep razgled daleč naokoli.

Mnogo je zanimivega in lepega, zato pot pod noge in na ogled!

 Po poti proti Boljuncu smo se spogledovali z razgledniki na vrhu skalnih sten in tja gor smo se morali še povzpeti do vasice Jezero, kjer je čakal prevoznik.

Za še lepše doživetje te kraške pokrajine je pripomoglo lepo pomladno in sončno vreme, dišalo je po cvetju raznih grmovnic, šparglji so vabljivo kukali iz dračja, za prijetno vzdušje v skupini Zimzelenov, pa tako kot vedno znamo poskrbeti sami.

Zapisala: Ivanka Sluga

Slike:  Joža Miklavčič, Milan Jerman