Glede na to, da je bil pohod planiran že v prejšnjem terminu, vendar ga zaradi  slabega vremena nismo mogli izpeljati, smo bili zelo veseli, ker je bila vremenska napoved za ta dan zelo obetavna.

Tako smo se v lepem in rahlo meglenem jutru navsezgodaj odpeljali z dvema kombijema po dolini Idrijce proti našemu  cilju, 1359 m visokemu Mrzlemu vrhu. Po postanku za jutranjo kavico v Mostu na Soči smo se odpeljali do vasice Kamno ter naprej do vasice Vrsno, kjer je bil rojen naš veliki pesnik Simon Gregorčič. Tu nas je končno pozdravilo sonce. Od tu pa smo do vasice Krn in našega izhodišča na planini Kuhinja kar hitro prispeli. Ko smo izstopili, nas je pričakala prečudovita planina Kuhinja in lep pogled na visoki Krn z vsemi svojimi planinami, na zahodu pa smo uzrli svoj cilj Mrzli vrh. Dobro razpoloženi smo se odpravili preko širokih pašnikov, polnih dežnikaric ter skozi lep planinski gozd proti našemu cilju. Med potjo smo opazovali ostanke prve svetovne vojne in kaverno, v kateri je 18 let živel puščavnik iz vasice Krn. Pot ni bila pretežka in kar hitro smo prišli do planšarije na planini Pretovč, ki leži na slemenu med Visoč vrhom in Mrzlim vrhom. Po pozdravu s planšarji in okrepčilu nas je večina od 31 Zimzelenov odšla po strmi poti proti cilju. Med potjo smo se ustavili pri kaverni, v kateri je  kapelica, ki so jo postavili madžarski vojaki, ki so branili ta vrh.

Po molitvi v madžarščini, ki jo je zmolil Janez in obveznem fotografiranju, smo se hitro povzpeli do vrha, kjer se je odprl prečudovit razgled na dolino Soče in nad njo greben Kolovrata. Proti zahodu smo za Vodil vrhom videli Tolmin, na drugi strani pa smo zagledali prečudovito cerkvico Sv. Duha na planini Javorca, katero so zgradili vojaki leta 1916 v spomin na tisoče svojih sotovarišev, ki so ostali za večno v teh gorah. Nad njo se vleče Krnsko pogorje, Batognica, Peski in se nadaljuje proti Voglu.

Proti planini Pretovč smo se vračali po grebenu Mrzlega vrha po zapuščenih strelskih jarkih ter mimo globokih kavern, ki so bile edino zatočišče vojakom v tistih časih. Na planini Pretovč so nekateri kupili pravo planinsko skuto, na povratku proti planini Kuhinja pa nabrali dežnikarice ob poti.

Pri planinski koči nas je pozdravil prijazni oskrbnik ter nas ob pomoči naših vodnikov postregel z odlično joto, s katero nas je pogostil naš jubilant Vencelj. Zahvalili smo se mu z lepim spominskim darilom. Še zadnjič smo se razgledali po čudoviti okolici in se odpravili proti domu, kamor smo prispeli po kratkem postanku v Spodnji Idriji v poznih večernih urah, polni lepih spominov.

Zapisala: Janez in Jana Kenk

Foto:  Sonja Zalar Bizjak, Joža Miklavčič