V pričakovanju sončnih žarkov po tednu megle v dolini smo se Barjani v četrtek, 19. 12. 2013, odpravili na zadnji letošnji pohod. Tokrat so nas organizatorji poti crkljali še bolj kot po navadi, saj nas je vodnik Milan po jutranji kavi v športnem parku v Horjulu z avtobusom pripeljal prav do Samotorice. Pričakovali smo, da bomo pohod pričeli že v dolini. Pa se nismo prav nič pritoževali, bo pa več časa za klepet ob malici na koncu poti.

Že pod Samotorico smo prešli mejo med z ivjem obloženo dolino in precej toplejšo klimo nad njo. Takoj nad vasico smo jo mahnili v breg, kar po pašniku, je bolj prijetno kot skozi gozd, ter se povzpeli na vrh 788 m visokega Kožljeka. Od tu so lepi razgledi proti severu na Polhograjsko hribovje, od Pasje ravni preko Tošča, Polhograjske gore in Grmade do Korena. Ob lepih dnevih se za njimi vidijo tudi Kamniške Alpe in Karavanke. No, mi smo te razglede zamudili za en dan, tokrat so nam jih zastrli oblaki. Ampak pogled na belo Horjulsko dolino, na katero je skozi oblake v snopih lilo sonce, je odtehtal tudi to.

Mimo Grde doline, ki ni prav nič grda, prav lepa je, z mogočno kmetijo, smo se spustili skoraj na izhodišče poti in se nato pričeli vzpenjati proti Ulaki in Korenu. Pot je prijetna in nič naporna. Pred vasjo smo občudovali veliko čredo damjakov, ki so se pasli na pašniku pod cesto, nad njo pa so se pasli krepki primerki tibetanskega goveda. Pri cerkvi sv. Mohorja in Fortunata smo v naše knjižice pritisnili še žige, nato pa se po stezi spustili v dolino do kmetije odprtih vrat, kjer so nam postregli z dobro malico. Gospodinja nas je razveselila še z zelo dobrim štrudljem.

Metka nam je razdelila še program pohodov za naslednje leto, nato pa smo se spustili do Horjula, kjer nas je čakal avtobus

Tako je bil  nami še zadnji prijeten pohod v letošnjem letu.

Zapisala: Dragica Potrebuješ

Foto:  Andreja Mole