V upanju na lep pomladanski dan smo se Zimzeleni v deževnem vremenu odpeljali proti najzahodnejši vzpetini Posavskega hribovja z vasjo Janče.

Iz Jevnice smo se po lesenem mostu preko Save podali na desni breg proti pobočju Valentinovega vrha in Gornji Jevnici. Steza se je postavila navpik in Elica je počitek izkoristila za mali kviz o vrhovih in cerkvici na nasprotnem grebenu, kjer smo že pohajali pred leti. S skupnimi močmi smo uganko razvozlali. Na mojo opombo, da je bil v vasici Križevska vas pod Cicljem rojen Jurij Vega, se je zasmejala in me za nagrado določila : «Napiši tokrat ti sestavek o današnjem pohodu, saj znaš prav lepo zapisati vtise!»

V Gornji Jevnici smo imeli srečo in naleteli na g. Toneta (gospodarja domačije Pr^, Valentin). Prijazno nas je sprejel, povedal o usodi svoje družine v času druge svetovne vojne, ko so Nemci izseljevali domačine. Takrat je bil star tri dni, ko so ga ob umiku pred sovražniki svojci prenesli v zemljanko v pobočju nad vasjo. Vojna leta so bila za vse težka, zato so po končani vojni  za spomin in zahvalo za rešena življenja postavili lično kapelico. Nato nas je povabil v hišo, narejeno iz tesanih brun. Črna kuhinja,  osrednji prostor s pečjo in bogato starinsko opremo ter letnica na tramu 1794 so nas popeljali stoletja nazaj. Sušilnica za sadje še vedno služi svojemu namenu. Vse je lepo vzdrževano.

Nadaljevali smo po poti ozelenelega bukovega gozda in pomladnega cvetja ( podlesne vetrnice, pasjih zob, ramšela …). Še borovnice so v polnem cvetenju in zorenju.  »Obeta se dobra letina,« je rekla Mari.

Po 500 m vzpona smo ob lepem sončnem vremenu in brezvetrju prišli polni dobre volje skozi vas Janče do planinskega Doma na Jančah – 794 mnv (eno najosrednejših naših razgledišč). Po starem se je vas imenovala Jančje po jančkih, ki so jih tu na veliko redili. Danes domačini pridelujejo jagode, češnje, jabolka in drugo sadje. O tem pričajo oznake turističnih kmetij, sadne ceste in borovničeve pohodne poti. So pa znali domačini ceniti očetnjavo.

Pred 130. leti so Nemci organizirali pohod iz Ljubljane z nemško zastavo, ki so jo hoteli zapičiti na vršni planoti. Sredi pompa jih je napadla skupina domačih fantov, jim iztrgala zastavo in jih pretepla.

V planinskem domu sta nas oskrbnika prijazno sprejela in nam postregla naročeno zelo okusno enolončnico in pijačo (hvala Milan!). Dobro podprti smo si vzeli kar nekaj časa in se še enkrat napasli čudovitih razgledov. Kot na dlani smo imeli Ljubljano, reko Savo, Šmarno goro, zasnežene Karavanke in Julijske Alpe. Na severu se bočijo Kamniške Alpe s košato Menino, na vzhodu je Slivna, Zasavska sv. Gora, Čemšeniška planina, Kum, Gorjanci, na jugu pa Krim in Snežnik.

Veseli in polni lepih vtisov smo se podali proti Lazam. Cesta se je proti koncu strmo spuščala in naš sanitetnik se je pomaknil na rep kolone, da bo pobiral »mrtve«. Na koncu poti smo zagledali ob železniški postaji avtobus in pozabili, da so nas še malo prej bolela kolena.

Tako smo dodali še en kamenček v mozaik naših nepozabnih pohodov. 

Zapisala: Nati in Janez Medic

Foto: Joža Miklavčič, Sonja Zalar Bizjak