Vreme na Vrhniki ni bilo nič kaj vabljivo, ko smo krenili proti Trstu in tudi napoved za ta konec ni bila vzpodbudna.

Naš pohod smo pričeli v vasici Col (366 m) z vzponom na Tabor (418 m), kjer stoji cerkev posvečena Devici Mariji. Na pobočju te vzpetine so vidni ostanki gradišča iz sredine drugega tisočletja pr. n. št. Cerkev pa je prvič omenjena v škofijski listini iz leta 1316. Listina navaja tudi (slovenska) imena nekaterih okoliških vasi in je dragocen dokument o nepretrganem obstoju Slovencev  v  teh krajih. Današnjo  obliko je cerkev dobila leta 1750. Ob vhodu v cerkev je zanimiva skala v katero je vdolbena ženska stopinja . Po neki  razlagi naj bi bila to stopinja Matere božje. V sami cerkvi pa je zanimiv Križev pot, kjer so samo slovenski podnapisi.  Z vrha Tabora je sicer čudovit razgled po Krasu,  proti morju,  proti Trnovskemu gozdu in Alpam v ozadju, a danes se je vreme zarotilo proti nam.

Nizka oblačnost in megla so naredili svoje in razen nekaj deset metrov ob poti dalj nismo videli, a obupali nismo. Pot smo nadaljevali, se na »sončni« jasi odločili za malico in nadaljevali v smeri Volnika, a pot nanj zgrešili.

Morda je še bolje tako, saj bi bilo razočaranje preveliko, ko ne bi bili deležni čudovitih pogledov, ki jih sicer Volnik nudi. Vseeno smo našli še en pristop na vrh, a je bil v stilu »Proprieta privata« zagrajen z leso in električnim pastirjem.

Odločitev je padla, na Volnik se povzpnemo naslednjič, v lepem vremenu.

Sledila je še vrnitev v dolino do Zagradca in čakanje na naš avtobus, ki v megli nikakor ni našel naše skupine, a ob pomoči prijaznih domačink, ki so ponj z avtomobilom odšle v Zgonik, smo se srečno vkrcali vanj in se odpeljali na, ne boste verjeli, s soncem obsijano Vrhniko.

Besedilo: Milan Jerman (po kazni)

Fotografije: Željko Jadanič