Svizci na Zasavski sveti gori

Končno je nastopila pomlad, ki smo jo Svizci doživeli v samem središču Slovenije. V lepem aprilskem jutru smo se odpeljali na Vače, od tam pa do geometričnega središča Slovenije, do GEOSS-a. Z zanimanjem smo si ogledali objekte na tej središčni točki Slovenije, saj je bil marsikateri udeleženec tu prvič.

Vrnili smo se v Vače in se odpravili proti našemu cilju, Zasavski gori, kjer nas je na poti čakalo veliko zanimivosti. Najprej smo se ustavili ob fosilni morski obali, polni lukenj zaradi delovanja kamnovrtih školjk in ostankov lupin ostrig, ki so živele pred 13 milijoni let. Prav zanimivo spoznanje, da lahko zaradi učinka tektonskih sil opazuješ morsko obalo petsto metrov visoko. Na poti proti Kleniku smo občudovali lesene strukture, ki so jih izklesale spretne roke samorastniškega kiparja. V Kleniku smo se seveda ustavili ob povečani vaški situli, znameniti vedrici iz 6. stoletje pred našim štetjem. Kaj vse nam povedo v treh nizih v bakreno pločevini iztolčene podobe življenja v tistih daljnih časih! Beseda je stekla tudi o njenem odkritelju, kmetu Janezu Grilcu iz Klenika in vojvodinji Macklenburški ter usodi izkopanih dragocenosti iz halštatske dobe.

Za vasjo Vovče smo se po stezi usmerili v gozd in preko dolomitnih pobočij prišli na vršni greben Zasavske gore. Vrh je bil že v prazgodovinskih časih zaradi svoje lege in višine kultno mesto, zato ni presenečenje, da na skalnatem vrhu postavili z obzidjem obdano cerkev sv. Marije. V sedelcu pod vrhom pa stoji gostoljubni planinski dom, kjer smo se okrepčali in odžejali. Sonce je vedno topleje grelo in na povratku smo bili že vsi v kratkih rokavih. Vračali smo se preko vrha Svete gore, kot Zasavski gori tudi pravijo, ki nas je nagradila s pogledom na bele Kamniško-Savinjske Alpe. Pot nazaj nam je skrajšal avtobus, ki nam je prišel naproti, kajti za april previsoka temperatura je delovala utrujajoče.