Spet je  prišel tretji torek  v mesecu, torek 21. marca, težko pričakovan dan, ko se Vandrovke  odpravimo nekam izven Vrhnike. Vreme nam je bilo naklonjeno in ob 7.00 zjutraj  je avtobus odpeljal 33 pohodnic in  pohodnikov proti Zasavju. Vsi smo bili dobro razpoloženi v upanju, da doživimo nekaj novega, zanimivega in poučnega. Naša Elica je imela pripravljenih mnogo zanimivosti o gradnji južne železnice, o Posavju in razvoju rudarstva. Z veseljem smo ji prisluhnili.

Obvezna jutranja kavica s postankom v Dolu pri Hrastniku nam je pognala kri po žilah in dobra volja se je stopnjevala. Pot smo nadaljevali z avtobusom do planinskega doma Gore (791 m). Tam nas je sprejela oskrbnica cerkve sv. Jurija,  nam jo razkazala in povedala veliko podatkov  iz zgodovine cerkve in okolice. Prijazna gospa, polna optimizma, nam je tudi zaigrala na stare cerkvene orgle, ki so lepo zadonele kljub visoki starosti.

Po sprostitvi v cerkvi smo pot nadaljevali proti Kopitniku. Ena ura in pol lahke hoje od Planinskega doma v Gorah  do koče na Kopitniku, ki je v lasti Planinskega društva Rimske toplice, je prehitro minila. Zadnji del poti je vzpon po strmem in rahlo izpostavljenem pobočju, ki so ga prehodili nekateri naši bolj  izkušeni pohodniki, saj je pot zelo zahtevna. Medtem, ko so se nekateri naši pohodniki odpravili do vrha, smo mi počakali pri koči na Kopitniku in opazovali čudovito pokrajino, ki se je bohotila v soncu in pomladnem zelenju.

Kopitnik spada v Posavsko hribovje in doseže   višino 910 m. Je prepaden vrh, ki se nahaja od Zidanega mostu in južno od Rimskih Toplic. Z vrha, ki ima vpisno skrinjico, je lep razgled na okoliške hribovje, predvsem Kozje in Lisco. Narava je tukaj čudovita, mir in tišina, ki jo pohodnik hitro opazi in pljuča dobijo dovolj kisika. Veliko je rastlinja in gozdne cvetlice se kar same ponujajo, zato smo  imeli  tudi učno uro botanike, ki jo je naša Elica skrbno izvedla, saj je dobra poznavalka cvetlic in ostalega rastlinja. Zelo pozorno smo si ogledali opojno zlatico, ki smo jo videli skoraj vsi prvič. Tudi navadni podraščec nas je presenetil.

Kar prehitro je minil tale naš pohod in vrnili smo se v planinsko kočo v Gorah, kjer nas je čakala prijetna oskrbnica z  okusnim kosilom. Vsi smo postali bogatejši zaradi druženja, prijateljskega kramljanja, novosti, ki smo jih zvedeli med potjo; torej še en pohod drugačen od drugih, izlet in veselje ter zadovoljstvo je bilo popolno.

Zelo smo hvaležni naši Elici za čudovit pohod in sprostitev v naravi. Že vnaprej se veselimo novih pohodov in novih doživetij. Hvala za tako lep dan vsem, tudi Milanu in Jožetu !!!

Zapisala in foto: Fani Šurca