Moja hčerka  živi v Škofji Loki in se zelo rada vrača domov v domači kraj Vrhnika. Po telefonu me je poklicala in me vprašala, če bi šla z njo na Planino. Ona je zelo dober hribolazec. Odgovorila sem ji, da že več kot eno leto nisem bila na Planini in bi bilo pretežko za mene, ki imam slabo kondicijo. A sem rekla: »Pa poskusimo, mogoče bo šlo«. V četrtek ob 7.00 uri sva bili že na začetku Storževega  griča. Začeli sva hoditi in že zelo hitro sem začutila in ugotovila, da ne bo šlo. Tudi hčerka je dejala: »Tole pa ne bo dobro, pojdiva v Star malen ».

Zavili sva na levo po ozki stezici. Marjetka tukaj še ni hodila. Takoj ji je bila pot zelo všeč. Vprašala me je, če poznam to pot. Dejala sem, da smo to pot že večkrat prehodili z Vandrovkami. Lepo počasi sva hodili in  ogledovali naravo. Pot je mehka in primerna za pohodnike, kot sem jaz. Narava je zjutraj lepša in še lepo hladno je bilo. Senca naju je vseskozi spremljala in Marjetka je bila navdušena. Narava se že nagiba k jeseni, posebno  zaradi suše. Tudi hčerki je odgovarjala ta pot, saj je bila prejšnji dan na Ratitovcu in je bila malo utrujena.

Prispeli sva v Staje. Ni bila še nikoli tukaj in pokazala sem ji, od kod smo včasih dobivali vodo. Nato sva šli naprej po gozdu proti Blatnemu dolu. »Tu je jagal tvoj dedek, ko tebe še ni bilo,« sem ji povedala. Meni je ta pot zelo ugajala, saj sem se razvedrila od zadnjih stresov, ki sem jih imela.

Spustili sva se po slabi poti navzdol proti zajetju vode in proti Staremu malnu. Potem sva prehodili še del poti do cilja. Star malen je blestel v vsej svoji lepoti: jezerce se je lesketalo od svetlobe in sonca. Marjetka je vse poslikala.

Prijazen Jure nama je lepo postregel, midve pa sva eno uro klepetali in uživali naravo. Marjetki je zelo ugajala tišina. Prišlo je tudi nekaj obiskovalcev, a to naju ni motilo.

Čas je hitro minil in že sva se odpravili nazaj proti Vrhniki. Postalo je že vroče in sva kar pospešili korak, hoteli sva biti hitrejši od vročine. Ampak tudi po poti naju je spremljalo nekaj sence. Bili sva dobre volje in razpoloženi.

Avto naju je čakal in točno opoldne sva bili na pokopališču, kamor sva šli prižgat svečko možu in očetu.

To dopoldne sva uživali z naravo, na Planino pa bom za nekaj časa pozabila, to področje pa bova še obiskali.

Fani Šurca