Po nočni vožnji s postanki in mejnimi prehodi smo bili v dopoldanskem času že mimo Sarajeva in nadaljevali vožnjo priti Srbski krajini do Višegrada. To je bil naš prvi postanek za ogled. Sprehodili smo se čez 500 let star kamniti most preko Drine, ki ga v svojem romanu opisuje Nobelov nagrajenec Ivo Andrić. Od leta 2007 je postal del Unescove kulturne dediščine.

Še eno mejo smo prečkali, malo smo pozabili kako se je včasih prečkalo meje. Tu se nam je priključil lokalni vodnik, ki je bil z nami na poti tudi še drugi dan. Prispeli smo do Mokre gore na Šargansko osmico. To je vožnja po ozkotirni železnici , ki velja za eno najbolj atraktivnih železniških prog v Evropi. Vlak v 14 km vožnje premaga 300 m višinske razlike na poti skozi tunele in mostove. Postanek smo naredili tudi v Drvengradu, etno vasici, ki so jo postavili na hribu Mečavnik po zamisli filmskega režiserja Emirja Kustorice za snemanje filma »Življenje je čudež«. Že ime kraja Drvengrad pomeni, da so vse zgradbe od najmanjših do večjih lesene in krite z skodlami. Tudi po okolici je polno vikendic
obdanih z bori, kajti ta del pokrajine je izrazito kraški. Od tu dalje je bilo še nekaj vožnje do težko pričakovanega hotela »Zlatiborska noč«idiličnega hotela sredi borovega gozda. Po besedah vodnika naj bi nas naslednji dan čakala sama presenečenja.

Začeli smo z Zlatiborom, ki s svojo najdaljšo gondolsko vlečnico pripelje vse do vrha Zlatibora. Opazovali smo prostrane pašnike in imeli lep pogled nazaj na urbani del, kjer je zraslo v zadnjih desetih letih veliko mesto z samimi stolpnicam, hoteli in vsemi možnostmi za rekreacijo. Seveda so
tu tuja vlaganja. Prešli smo na planoto Tara, ki je povsem drugačna od Zlatibora, vsa poraščena z gozdom na višini okoli 1000 m in je v celoti zaščiten narodni park. Z višine smo se spustili po ozki cesti do jezera Peručac. Jezero je zajezna reka Drina z veliko hidroelektrarno. Tu smo se vkrcali na ladjo in pluli po ozkem kanjonu, po obrobju jezera pa niz plavajočih vikend hišic. Še kosilo je bilo na ladji in že nas je pot vodila proti Bajni Bašti do srednjeveškega samostana v Raši. Predno smo se dvigali čez prelaz na Kadinjači, kjer je veliko obeležje padlim v drugi svetovni vojni, smo imeli za ogled še pridelavo žganja iz vseh vrst sadja. Ogromne količine žganja in likerjev se tu proizvede in stara v lesenih sodih. Dobro so pripravili degustacijo 18 različnih vrst žganj z prigrizkom. Po ozkih cestah smo se še kar nekaj časa prebijali mimo Užic do našega hotela na srbski večer. Pripravili so nam sprejem z dobro večerjo, plesom folklore, trubači in glasbo za ples z malo jugoslovanske nostalgije. Poslovili smo se tudi z zares dobrim vodnikom.

Zadnji dan nas je čakalo spet več vožnje, najprej do reke Drine nato po srbski desni strani reke, po prečkanju meje po levem bregu in proti mestu Bijelinji. Nedaleč stran se nahaja etno vas Stanišiči, ki ni samo Etno selo za prikaz življenja in obrti nekoč, ampak so selu dodali tudi mestni pridih z hoteli,
kavarnami, cerkvijo jezeri itd., skratka vse kar mesto potrebuje za turizem. Po ogledu smo v enem od hotelov imeli še kosilo. Sledila je pot do avtoceste proti domu.

Bilo je čudovito, nepozabno. Srbija s svojo gostoljubnostjo nikoli ne razočara.

Zapisala Ivanka Sluga
Slike: Stane Kržmanc, Janez Cerk, Ivanka Sluga