Letošnji februar zaradi nestanovitnega vremena ni bil kaj prida primeren za pohode v naravo, a tretji četrtek v mesecu smo Svizci vendarle ujeli dan brez dežja. Odpeljali smo se proti Krasu, kajti po programu, ki ga vsako leto izdela naša organizacijska skupina, smo imeli pohod na Mali Ovčjak, ki leži na severnem robu Krasa nad Branikom.

Avtobus nas je vozil med prijetnimi kraškimi vasicami in skrbno obdelanimi vinogradi. Seveda smo se ustavili na jutranji kavici, preden smo zavihteli nahrbtnike na rame in zagrabili pohodniške palice. Na odcepu proti vasici Pedrovo smo začeli pot proti vrhu Malega Ovčjaka. Sonja, ki je tokrat vodila pohod, nas je že med vožnjo opozorila na gola pobočja Šumke in obeh Ovčjakov. Tu je namreč leta 2006 divjal gozdni požar, ki je uničil večino drevja. Danes je predel poraščen z gostim robidovjem in robinijo, bolj znano kot akacijo,  vmes pa so se naselili šargljevi grmički.

Vasica Pedrovo, do katere smo prispeli po rahlo vzpenjajoči se poti, je med 2. svetovno vojno, prav na pragu svobode doživela žalostno usodo. Januarja 1945 se je v vasi mudila mobilna partizanska bolnišnica, za katero so izvedeli Nemci in jo napadli. Padlo je enajst ranjencev in njihovih spremljevalcev, vaščane pa so Nemci pregnali. Danes na ta dogodek opozarja lepo urejeno spominsko obeležje. Vasica se počasi prebuja in obnavlja, utrip življenja ji dajeta tudi ustvarjalno središče Abram in turistična kmetija. Cerkvica sv. Duha stoji na prostoru z močno energijo in je bil svet prostor že v prazgodovini.

Pot nas je vodila naprej proti vrhu. K sreči ni bila naporna, saj večini od nas še ni uspelo pridobiti na kondiciji. Med hojo smo lahko opazovali prvo pomladno cvetje: zvončke, trobentice, pomladanski žafran, na pobočjih pa je rasla  bodeča lobodika, ki so jo krasili rdeči plodovi. Po dvourni hoji smo prispeli na 575 m visoki vrh Malega Ovčjaka. Tu je nekdaj stalo gradišče, o čemer je pričalo raztreseno kamenje. Z vrha se nam je kljub oblakom odprl pogled na morje in zasnežene Julijske Alpe. Ker pa je pihal dokaj močan veter, smo jo kar hitro ubrali nazaj v zavetje pobočja Malega Ovčjaka.

Zdaj je vodila pot samo se navzdol. Ker nismo več rabili sape za hojo navkreber, smo lahko brez skrbi klepetali in tako nam je čas do Branika hitro minil. Pred Branikom nas je prevzel pogled na mogočen grad Rihemberk, ki počasi dobiva prvotno podobo. Začudil pa nas je pogled z mostu v suho strugo, kjer so nakopičene smeti pričale o neverjetni neosveščenosti ljudi.

V gostilni Ošterija v Braniku smo si še privoščili primorsko joto s klobaso, nato pa nas je avtobus odpeljal nazaj na Vrhniko, obdano z meglo.

Napisala: Rada Pišler

Fotografije: Sonja Zalar Bizjak